Gensko spremenjena hrana za pse, da ali ne?

Objavil Kosmatinčki 10/09/2016 0 Komentarji O pasji hrani,

Čedalje več psov trpi zaradi alergij na določene sestavine v pasji hrani, prah, pršice, travo, bolšje ugrize... Pri tem niti ni tako pomembno ali gre za pravo alergijo ali le za preobčutljivost na določeno snov, običajno kemikalijo, pač pa gre za to, da žival trpi, njen lastnik pa izgublja živce in denar za veterinarske preglede in preiskave. Velikokrat testi ne pokažejo pravega vzroka težave, na koncu pa se praviloma zadovoljimo z odgovorom, da gre za splet več dejavnikov. Sledi iskanje rešitev, vendar kot je znano večini, težavo težko popolnoma odpravimo.

GSO pasja hranaEden najverjetnejših krivcev za obolenja, ki pestijo ljudi in živali, pa se njihove vsesplošne prisotnosti večina nas sploh ne zaveda, so zagotovo gensko spremenjeni organizmi. To so rastline in živali, katerih DNK je bila spremenjena s pomočjo metod moderne biotehnologije, imenovane tudi genski inženiring, genska tehnologija ali rekombinantna DNK tehnologija.Gensko modificirane organizme lahko torej definiramo kot organizme, katerih genski material je bil spremenjen na nenaraven način. Molekula DNK, ki nosi dedne informacije določenega organizma, je sestavljena iz genov. S pomočjo genske tehnologije izoliramo posamezni gen, ki determinira določeno lastnost, in ga prenesemo v DNK drugega organizma. S tem zagotovimo drugemu organizmu lastnosti prvega. Poenostavljeno lahko rečemo, da smo ustvarili nov organizem. Tako je na primer možno prenesti gen za rast iz dednega zapisa podgane v DNK solate. »Nova« solata bo tako rasla bistveno hitreje kot solata z babičinega vrta.

Osnovna ideja genske tehnologije je bila odpraviti lakoto. S pomočjo moderne biotehnologije lahko ustvarimo rastline, ki so odporne na plevel, škodljivce in bolezni ter rastline, ki uspevajo v okolju, v katerem sicer ne bi mogle preživeti. Z manjšimi sredstvi ustvarimo več pridelka z daljšim rokom trajanja in boljšimi senzoričnimi lastnostmi. Pa vendar v resnici ni tako enostavno.

Pod krinko zagotavljanja zadostnih količin hrane za slehernega Zemljana, se skrivajo apetiti prehrambene industrije in nikoli dovolj sitega kapitalizma.

Dokazano je, da gensko spremenjena hrana povečuje tveganje za razvoj raka in alergijskih bolezni, ter da slabi imunski sistem. Lahko povzroči tudi poškodbe na vitalnih organih, kot so želodec, ledvica, vranica, ščitnica in celo možgani. Problematična je tudi porast imunosti na antibiotike.

 

Najpogosteje so predmet genskega inženiringa soja, koruza, bombaž, oljna repica, krompir, paradižnik, korenje in druge rastline, ki jih vsakodnevno uporabljamo v prehrani ljudi in živali v trdnem prepričanju, da je vsa zelenjava zdrava in organizmu prijazna. Z moderno biotehnologijo so tretirane tudi ribe in več vrst mesa.

Soja ima na primer vgrajene gene za odpornost na herbicide, s čimer pri obdelavi zemlje uničimo le plevel, rastlina, ki jo gojimo, pa ostane.

Krompir je spremenjen tako, da sam proizvaja strup proti žuželkam, zato škropljenje s kemikalijami ni potrebno. Vendar pa so nekateri hrošči že razvili odpornost na toksine v krompirju, zato je uporaba insekticida neizbežna. Človek pri uživanju tega krompirja tako zaužije dve vrsti strupa. Poleg tega velja opozoriti tudi na dejstvo, da se kemikalije ne razmnožujejo same, »genska zaščita« pred škodljivci pa se, kar lahko povzroči nenadzorovano širjenje določene kulture. Veter namreč raznaša semena gensko spremenjenih rastlin tudi po področjih, kjer razmnoževanje le-teh ni zaželeno, ker pa so takšna semena imuna na herbicide, lahko rečemo, da so neuničljiva.

V primeru koruze, ki je verjetno najpogosteje omenjen primer genskih manipulacij, bi se pridelovalci lahko uspešno ubranili pred koruznim hroščem že s kolobarjenjem, vendar se zaradi želje po čim večjem pridelku raje poslužujejo genskega inženiringa. V dedni zapis koruze vnesejo gen bakterije Bacillus Thuringiensis (BT) in s tem omogočijo rastlini, da se brani sama z izločanjem strupov. Toksini se žal ne izločajo zgolj pri zaščiti pred škodljivci, pač pa tudi takrat, ko so rastline že v vlogi živil. Selektivno izločanje strupov zaenkrat še ni mogoče.

Najtrdnejši argumenti, ki govorijo v prid genskemu inženiringu so preprečevanje bolezni rastlin, večji pridelek, večji zaslužek in nenazadnje nižja cena živila za uporabnika. Vsak od nas se je najbrž med trgovskimi policami že kdaj vprašal, kako je mogoče, da se cene enakih živil od proizvajalca do proizvajalca tako razlikujejo. 

Cena izdelka je pogosto odraz kakovosti sestavin in zagotovo tudi njihovega izvora, izbira pa je v rokah vsakega posameznika.

Ali smo res pripravljeni v imenu prihranka nekaj evrov ogroziti zdravje nas samih, naših družinskih članov in naših štirinožnih prijateljev?

Preberite tudi: Zavajanje proizvajalcev pri navajanju sestavin v pasji hrani
Oznake: hrana za pse