Aljaški malamut

OSEBNA IZKAZNICA IN SPLOŠNE ZNAČILNOSTI PASME ALJAŠKI MALAMUT

FCI skupina:	5 – Špici in pratipski psi (sekcija 1: nordijski vlečni psi)
Teža:	samci: 38–43 kg, samice: 32–38 kg
Višina:	samci: približno 63–65 cm, samice okoli 58–60 cm
Življenjska doba:	10 – 14 let
Dlaka in barva:	Gosta, dvojna dlaka (mehka podlanka in groba krovna dlaka). Barve: od svetlo sive do črne z belimi oznakami, lahko tudi rdečkasta ali popolnoma bela.
Izpadanje dlake:	Močno, predvsem spomladi in jeseni (menjava podlanke).
Karakter:	Prijazen, družaben, zvest, inteligenten, samostojen in vzdržljiv. Ni tipičen pes čuvaj, do ljudi je večinoma prijazen.
Vzgoja:	Potrebuje dosledno, potrpežljivo in zgodnjo vzgojo. Je inteligenten, a lahko trmast, zato zahteva izkušenega in aktivnega lastnika.
Lajanje:	Redko laja, pogosteje tuli.
Zdravje:	Na splošno zdrava pasma, možne težave so displazija kolkov, težave z očmi (npr. katarakta), hipotiroidizem.
Bivalni pogoji:	Idealen za hišo z ograjenim vrtom in aktivno družino. Ni primeren za majhna stanovanja ali neaktivne lastnike. Dobro prenaša mraz.
Odnos do otrok:	Ob pravilni socializaciji prijazen in potrpežljiv do otrok.
Okviren mesečni strošek:	150€ -300€ (Kakovostna prehrana, priboljški, nega in morebitni preventivni obiski pri veterinarju)

V nadaljevanju članka želimo pasmo podrobno predstaviti, se dotakniti zgodovine pasme in karakkerja aljaškega malamuta; kaj je tisto kar ga dela tako izjemnega. Našteli bomo tudi najpogostejše zdravstvene težave pasme in kako z ustrezno nego in prehrano vzdrževati zdravje in vitalnost te pasme. Posebno poglavje bomo namenili mladičem, kje in kako kupiti mladiča aljaškega malamuta.

Splošen opis in videz pasme aljaški malamut

Aljaški malamut je ena najstarejših in najbolj prepoznavnih severnjaških pasem psov. Že na prvi pogled daje vtis moči, vzdržljivosti in ponosa. Njegov mogočen videz, gosta dlaka in volčji izraz pogosto pritegnejo poglede, a pod to impresivno zunanjostjo se skriva prijazen in družaben družinski pes. Aljaški malamut je velik, čvrsto grajen pes z globokim prsnim košem, močnimi nogami in široko glavo. Njegovo telo je zasnovano za delo, predvsem za vleko težkih tovorov na dolge razdalje v arktičnih razmerah. Gibanje je lahkotno, tekoče in presenetljivo elegantno glede na njegovo velikost.

Samci so praviloma večji in močnejši od samic, vendar oba spola ohranjata značilno robustno in uravnoteženo postavo. Aljaški malamut ni tekmovalec v hitrosti, temveč v moči in vzdržljivosti. Ena najbolj prepoznavnih lastnosti pasme je njen obraz. Glava je široka, z izrazitimi, a ne grobimi potezami. Oči so mandljaste oblike, običajno rjave barve in dajejo prijazen ter pozoren izraz. Ušesa so srednje velika, pokončna in rahlo zaobljena na vrhu. Posebnost so barvne maske na obrazu, ki so kombinacija bele in temnejših odtenkov sive, črne ali rdečkaste barve, ki ustvarjajo značilen “volčji” videz.

Aljaški malamut ima dvojno dlako, ki ga učinkovito ščiti pred mrazom. Mehka, gosta podlanka deluje kot izolacija, medtem ko je zunanja dlaka nekoliko bolj groba in odporna proti vlagi. Ta bogata dlaka zahteva redno nego, še posebej v obdobju menjave, ko pes močno odvrže podlanko. Barve so lahko različne, od svetlo sive do črne z belimi oznakami, pogosto tudi rdečkaste različice. Obstajajo tudi povsem beli primerki, ki so nekoliko redkejši. Rep je košat in nošen visoko nad hrbtom, vendar ni zavit kot pri nekaterih drugih špicih. Ko pes miruje ali počiva, pogosto služi kot “odeja”, saj si ga aljaški malamut v hladnem vremenu ovije okoli telesa ali čez gobec.

Čeprav deluje mogočno in nekoliko divje, je aljaški malamut po naravi zelo družaben pes. Njegov videz lahko daje vtis strogega čuvaja, vendar je v resnici do ljudi običajno prijazen in rad sodeluje z družino. Je pes, ki potrebuje gibanje, prostor in človeško družbo saj sta šele takrat njegova prava lepota in značaj popolnoma izrazita. Pasma tako združuje moč arktičnega delovnega psa in toplino zvestega družinskega spremljevalca.

Aljaški malamut karakter in temperament

Aljaški malamut je pes z močnim značajem in velikim srcem. Čeprav na prvi pogled deluje kot resen, skoraj divji severnjaški pes, je po naravi družaben, igriv in zelo navezan na svojo družino. Je inteligenten, radoveden in zelo vzdržljiv pes. Vzrejen je bil za sodelovanje z ljudmi pri vleki težkih tovorov, zato ima močno delovno voljo in veliko energije. Obenem pa je tudi precej samostojen in zna razmišljati po svoje. To pomeni, da ni vedno brezpogojno poslušen kot nekatere druge pasme.

Potrebuje dosledno, mirno in potrpežljivo vzgojo ter lastnika, ki zna postaviti jasna pravila. Je zelo družaben do ljudi, igriv in razposajen tudi v odrasli dobi, redko agresiven do ljudi in pogosto glasen v smislu tuljenja (manj lajanja). Ker je navajen življenja v tropu, težko prenaša dolgotrajno samoto.

Ujemanje pasme z otroki

Ob pravilni socializaciji je aljaški malamut do otrok praviloma zelo prijazen in potrpežljiv. Rad sodeluje v igri, teku in drugih aktivnostih, zato se dobro ujame z aktivnimi otroki. Vendar pa je treba upoštevati, da je velik in močan pes, ki lahko med igro nehote podre manjšega otroka zato se potrebuje nadzor odraslih, zlasti pri mlajših otrocih. Najbolje se ujame z družinami, kjer otroci razumejo osnovna pravila spoštljivega ravnanja s psom.

Ujemanje pasme z drugimi živalmi

Ker je bil aljaški malamut vzrejen kot vlečni pes v skupini, se lahko dobro razume z drugimi psi, še posebej če je pravilno socializiran že od mladiča. Kljub temu ima lahko močan plenilski nagon (lovljenje manjših živali), izrazit občutek za teritorij in ima včasih dominanten odnos do psov istega spola. Z mačkami ali manjšimi hišnimi ljubljenčki se lahko razume, če z njimi odrašča, vendar je potrebna previdnost in postopno navajanje.

Ti dlake in splošna nega pasme aljaški malamut

Aljaški malamut je znan po svoji razkošni, gosti dlaki, ki mu omogoča preživetje v zelo hladnih podnebjih. Njegov kožuh ni le lep na pogled, temveč ima tudi pomembno zaščitno funkcijo. Malamut ima dvojno dlako. Njihova podlanka je mehka, gosta in volnata. Deluje kot toplotna izolacija in ga ščiti pred mrazom.

Krovna dlaka pa je nekoliko daljša, ravna in bolj groba na otip. Ta jih ščiti pred vlago, vetrom in umazanijo. Dlaka ni zelo dolga, je pa izjemno gosta. Okoli vratu in ramen je pogosto nekoliko daljša in tvori izrazit “ovratnik”, kar daje psu še bolj mogočen videz. Dlaka jim močno izpada, predvsem dvakrat letno, spomladi in jeseni. V tem obdobju je lahko dlaka povsod po stanovanju, zato je redno krtačenje nujno. Potrebno je redno krtačenje vsaj 1–2 krat tedensko, v obdobju menjave dlake pa vsak dan. Priporočljiva je uporaba krtače za podlanko ali kovinski glavnik.

Kopamo ga le po potrebi (nekajkrat letno), saj prepogosto kopanje odstrani naravna olja s kože. Pri kopanju pa uporabimo naraven šampon. Za osvežitev dlake in odstranjevanje neprijetnega vonja pa lahko uporabimo Canis Extra mineralno razpršilo. Zelo pomembno je, da malamuta nikoli ne strižemo poleti, saj njegova dvojna dlaka deluje tudi kot zaščita pred vročino. Nega aljaškega malamuta ni zapletena, je pa časovno zahtevna, predvsem zaradi goste podlanke in močnega izpadanja. Pasma je zato primernejša za lastnike, ki so pripravljeni vložiti nekaj časa in truda v redno krtačenje. Ob pravilni negi ostane njegova dlaka zdrava, sijoča in ena njegovih najlepših značilnosti.

Poleg dlake je treba poskrbeti še za redno krajšanje krempljev, če se ne obrabljajo sami. Zelo pomembna je preventivna redna nega ušes, da preprečimo morebitne glivične ali bakterijske okužbe. Canis Extra kapljice za nego ušes so odlične za redno čiščenje.

Morebitne zdravstvene težave

Aljaški malamut je mogočen, vzdržljiv in na splošno zelo zdrav pes, vendar ima tako kot večina pasemskih psov določene zdravstvene težave, ki se lahko pojavljajo pogosteje kot pri drugih pasmah. Večina teh je povezana z genetiko, velikostjo psa ali z njegovim gostim kožuhom in prvotnim arktičnim izvorom. Čeprav to ne pomeni, da bo vsak aljaški malamut zbolel za katero od teh bolezni, je dobro, da jih lastniki poznajo, saj lahko pravočasno prepoznavanje simptomov bistveno pripomore k uspešnemu zdravljenju.

• Težave s sklepi in kostmi: Pri velikih pasmah, kamor spada tudi aljaški malamut, so pogoste težave s sklepi. Najbolj znana je displazija kolkov, pri kateri kolčni sklep ni pravilno oblikovan. Zaradi tega se sklep ne prilega popolnoma, kar sčasoma povzroča obrabo, bolečino in lahko vodi v artritis. Podobna težava je displazija komolcev, ki prizadene sprednje noge. Pomembno vlogo pri preprečevanju teh težav igra odgovorna vzreja (testiranje staršev), primerna telesna teža, zmerna in redna telesna aktivnost ter kakovostna prehrana v obdobju rasti.
• Očesne bolezni: Med pogostejšimi so progresivna atrofija mrežnice (PRA) – dedna bolezen, pri kateri mrežnica postopoma propada. Sprva pes slabše vidi v temi, kasneje pa lahko popolnoma oslepi. Katarakta (siva mrena) kar pomeni motnost očesne leče, zaradi katere vid postopoma slabi. V nekaterih primerih je mogoče težavo rešiti z operacijo.
• Kožne težave: Ker ima izjemno gost dvojni kožuh, ki ga odlično ščiti pred mrazom, vendar lahko povzroči tudi nekaj težav. V toplejšem podnebju se lahko pojavijo vročinski udar, saj se pes težje hladi, kožne infekcije, če je kožuh dolgo moker ali slabo negovan, alergije, ki se kažejo kot srbečica, rdeča koža ali izpadanje dlake. Pri nekaterih malamutih se pojavi tudi alopecija X, stanje, pri katerem dlaka na določenih delih telesa začne izpadati in ne zraste več normalno. Gre predvsem za estetsko težavo, saj pes sicer pogosto ostane zdrav.
• Hormonske bolezni: Med pogostejšimi hormonskimi težavami pri tej pasmi je hipotiroidizem, to je zmanjšano delovanje ščitnice. Zaradi pomanjkanja ščitničnih hormonov se lahko pojavijo utrujenost, pridobivanje telesne teže, slabša kakovost dlake, izpadanje dlake in občutljivost na mraz. Bolezen se običajno uspešno obvladuje z zdravili, ki jih pes jemlje do konca življenja.
• Zasuk želodca: Tako kot druge velike pasme imajo lahko tudi malamuti tveganje za zasuk želodca (torzijo). To je življenjsko nevarno stanje, pri katerem se želodec napolni s plini in se lahko zasuka okoli svoje osi. Gre za nujno veterinarsko stanje, zato je pomembno takojšnje ukrepanje. Tveganje se lahko zmanjša, če pes ne jé velikih obrokov naenkrat, po hranjenju ne teče ali skače in ima več manjših obrokov na dan.
• Debelost: je pasma, ki rada jé, zato lahko ob premalo gibanja hitro pridobi odvečne kilograme. Debelost dodatno obremenjuje sklepe, srce in presnovo ter povečuje tveganje za številne bolezni. Redna telesna aktivnost je zato ključna. Aljaški malamut je bil vzrejen za vleko sani na dolgih razdaljah, zato potrebuje veliko gibanja, dolge sprehode, tek ali druge aktivnosti.

Aljaški malamut prehrana

Prehrana je eden ključnih dejavnikov za zdravje in dolgo življenje aljaškega malamuta. Gre za veliko, aktivno in mišičasto pasmo, ki je bila stoletja vzrejena za vleko sani v arktičnih razmerah. Zaradi tega ima nekoliko drugačne prehranske potrebe kot marsikateri drug pes, njegov organizem je namreč zelo učinkovit pri izkoriščanju energije iz hrane. Pravilno izbrana prehrana vpliva na telesno kondicijo, zdravje sklepov, kakovost kožuha in splošno odpornost psa.

Aljaški malamut pogosto potrebuje manj hrane, kot bi pričakovali glede na njegovo velikost. To je posledica njegove presnove, ki je prilagojena na življenje v težkih razmerah, kjer hrana ni bila vedno na voljo. Na količino hrane vplivajo predvsem starost psa, telesna teža, stopnja aktivnosti, zdravstveno stanje in vrsta hrane. Malamuti lahko dobro uspevajo na različnih vrstah prehrane, vendar mora biti ta kakovostna, naravna in uravnotežena. Pri izbiri hrane je pomembno, da vsebuje ustrezen delež mese, še bolj kot delež mesa pa je pomembna kakovost.

Aljaški malamut mladiči prehrana

Mladiči aljaškega malamuta hitro rastejo, zato potrebujejo hrano, ki je posebej prilagojena velikim pasmam. Takšna hrana vsebuje pravilno razmerje kalcija in fosforja, kar je pomembno za pravilen razvoj kosti in sklepov. Za mladičke je odlična izbira hladnostiskana hrana za mladiče Naturavetal v okusih lososa ali piščanca. Prehitra rast zaradi preveč kalorične hrane lahko poveča tveganje za težave s sklepi v odrasli dobi.

Prehrana odraslega psa

Ker je pasma nagnjena k zasuku želodca lahko z izbiro hladno stiskane hrane to tveganje maksimalno zmanjšate. Hladno stiskana hrana se namreč proizvaja po drugačnem postopku kot klasični briketi (ekstrudirana hrana) in iz tega razloga se v želodcu psa ne napihne/nabrekne kar pomeni, da se želodec ne raztegne. Naturavetal suha hladno stiskana je popolnoma brez vseh sintetičnih dodatkov, konzervansov, polnil in stabilizatorjev in ima rok uporabe 6 mesecev od proizvodnje v Nemčiji. Največja prednost hrane je ta, da so tudi vitamini in minerali izključno naravnega izvora pridobljeni iz posušenih zelišč in zelenjave.

Ker so kot pasma lahko nagnjeni k debelosti in težavam s sklepi je zanje priporočljiva hladno stiskana uravnotežena in naravna hrana Naturavetal v okusih piščanca, jagnjetine ali lososa, saj ti okusi vsebujejo nižji % maščob in je tako vzdrževanje telesne teže lažje in s tem tudi preprečimo težave s sklepi. Odraslega psa hranimo 2-3x na dan in se držimo priporočenih količin hrane. Obroke suhe hrane lahko vedno popestrite z uravnoteženimi obroki mokre hrane ali 100% mesnimi klobasami.

Priporočeni prehranski dodatki za pasmo

Prehranski dodatki niso nikoli nadomestilo za zdravo, naravno in uravnoteženo prehrano. Dodajanje prehranskih dodatkov je edino smiselno on naravni prehrani saj je to najboljša podpora psu v obdobjih večjega izčrpavanja. Tako, kot vsaka večja pasma so tudi malamuti nagnjeni k težavam s sklepi. Mladičku lahko dodajate Canis Extra zelenoustno školjko ki je naravni vir glukozamina za podporo sklepom in kostem. Z zelenoustno školjko naredimo kuro 2x na leto le ta pa naj traja do 2 meseca. Starejšim psom, ki že imajo težave pa priporočamo Canis Extra Gelenkvital. Za odrasle pse je priporočljiv dodatek omega-3 maščobnih kislin, kot so konopljino olje, lososovo olje ali  3-6-9 barf olje saj le ti poskrbijo za zdravo kožo in sijoč kožuh.

Vzgoja, trening in učenje

Aljaški malamut je inteligenten, samostojen in zelo močan pes. V preteklosti so ga uporabljali za vleko sani na dolgih razdaljah, zato je navajen samostojnega razmišljanja in odločanja. Prav zaradi te lastnosti je lahko njegova vzgoja nekoliko zahtevnejša kot pri nekaterih drugih pasmah. Kljub temu je z doslednim pristopom, potrpežljivostjo in pozitivno motivacijo mogoče vzgojiti izjemno zanesljivega in prijetnega družinskega psa. Ključ do uspešne vzgoje je razumevanje njegove narave saj aljaški malamut ni pes, ki bi slepo ubogal, temveč pes, ki sodeluje, če vidi smisel in ima do lastnika zgrajen odnos zaupanja.

Eden najpomembnejših korakov pri vzgoji je zgodnja socializacija. Mladič mora že v prvih mesecih življenja spoznati različne ljudi, živali, zvoke in okolja. Dobro socializiran aljaški malamut je bolj samozavesten, se lažje prilagaja novim situacijam in redkeje razvije strah ali agresijo. Socializacija lahko vključuje srečanja z drugimi psi, sprehode v različnih okoljih (mesto, gozd, park), vožnjo z avtomobilom in navajanje na veterinarja in nego.

Malamuti hitro opazijo nedoslednost pri lastnikih. Če pravila niso jasna ali se pogosto spreminjajo, bo pes začel preizkušati meje. Pri vzgoji je zato pomembno da imajo vsi družinski člani enaka pravila, da pes vedno dobi enak odziv na svoje vedenje, da lastnik ostane miren in samozavesten. Kaznovanje ali grobo ravnanje pri tej pasmi ne deluje dobro. Pogosto povzroči nezaupanje ali trmo.

Najbolj učinkovita metoda učenja je pozitivna motivacija. Pes se uči preko nagrad, pohvale in igre. Vzgoja aljaškega malamuta zahteva čas, potrpežljivost in razumevanje njegove narave. Gre za inteligentnega in samostojnega psa, ki najbolje sodeluje z lastnikom, ki je dosleden, miren in pravičen. Z zgodnjo socializacijo, pozitivnim pristopom in dovolj telesne ter miselne aktivnosti lahko aljaški malamut postane izjemno zvest, stabilen in prijeten družinski spremljevalec.

Aktivnosti, potrebna količina gibanja in okolje za bivanje

Aljaški malamut je pes, ki je bil stoletja vzrejen za težko delo v arktičnih razmerah. Njegova naloga je bila vleka težkih sani na dolgih razdaljah, zato ima izjemno vzdržljivost, moč in potrebo po gibanju. Prav zaradi tega ta pasma ni primerna za sedeč življenjski slog ali za lastnike, ki psu ne morejo zagotoviti dovolj aktivnosti. Ustrezna količina gibanja in primerno okolje sta ključna za njegovo fizično in psihično zdravje. Aljaški malamut potrebuje veliko dnevne aktivnosti. Večina odraslih psov potrebuje vsaj 1,5 do 2 uri gibanja na dan ter dodatne mentalne izzive ali igro.

Če pes nima dovolj gibanja, lahko postane nemiren, frustriran ali začne razvijati neželena vedenja, kot so kopanje, tuljenje ali uničevanje predmetov. Ker je malamut delovni pes, mu najbolj ustrezajo aktivnosti, ki vključujejo gibanje in sodelovanje z lastnikom. Med najbolj primerne sodijo pohodništvo in dolgi sprehodi in vlečni športi, kot so canicross (tek s psom), bikejoring (vleka kolesarja), skijoring (vleka smučarja) ter vleka vozičkov ali sani. Malamuti so inteligentni psi, zato jim koristijo tudi aktivnosti, ki vključujejo razmišljanje, kot so iskanje skritih predmetov, interaktivne igrače in učenje novih ukazov.

Aljaški malamut lahko živi tako v hiši kot tudi v stanovanju, vendar le pod pogojem, da ima dovolj gibanja vsak dan. Če živi v stanovanju potrebuje več dnevnih sprehodov. Če živi v hiši z vrtom pa vrt ne sme nadomestiti sprehodov, ograja pa mora biti dovolj visoka in varna. Malamuti so znani po tem, da radi kopljejo in lahko poskušajo pobegniti, zato mora biti ograja dobro zavarovana.

Ta pasma se najbolje počuti v hladnejšem podnebju, saj je bila vzrejena za življenje v arktičnih razmerah. Gost kožuh jo odlično ščiti pred mrazom, vetrom in snegom. Zato malamuti pogosto uživajo v snegu, hladnem vremenu in zimskih aktivnostih. V zelo vročih krajih je treba posebno pozornost nameniti hlajenju in omejevanju aktivnosti v vročini.

Aljaški malamut je izjemno aktiven, vzdržljiv in delaven pes, ki potrebuje veliko gibanja in mentalne stimulacije. Najbolje se počuti v okolju, kjer ima veliko prostora, redno telesno aktivnost in tesen stik z ljudmi. Lastniki, ki mu lahko zagotovijo dovolj gibanja, zanimivih aktivnosti in primerno okolje, bodo v njem našli zvestega, energičnega in navdušenega spremljevalca na številnih dogodivščinah v naravi.

Aljaški malamut mladiči, vzreditelji in cena

Aljaški malamut je priljubljena severnjaška pasma, zato je zanimanje za mladiče precej veliko. Pri nakupu pa je zelo pomembno, da bodoči lastniki izberejo odgovornega vzreditelja in se dobro pozanimajo o izvoru mladiča, zdravju staršev ter pogojih vzreje. Nakup psa ni le finančna odločitev, temveč tudi dolgoročna odgovornost. Mladiči aljaškega malamuta so praviloma zelo igrivi, radovedni in družabni. V prvih tednih življenja se učijo socialnih veščin od matere in sorojencev, zato je pomembno, da ostanejo v leglu dovolj dolgo.

Običajno mladiči ostanejo pri materi vsaj 8 tednov, so pred oddajo cepljeni, razglisteni in mikročipirani, dobijo potni list za hišne živali in osnovna navodila za nego. V tem obdobju se začne tudi njihova socializacija, navajanje na ljudi, različne zvoke in okolje. Dobri vzreditelji mladiče postopoma navajajo na stik z ljudmi in na življenje v domačem okolju. Pri izbiri mladiča je zelo pomembno izbrati odgovornega vzreditelja, ki skrbi za zdravje in dobrobit psov. V Sloveniji se vzreja pasemskih psov pogosto izvaja pod okriljem kinoloških organizacij.

Pri zanesljivem vzreditelju boste običajno dobili mladiča z rodovnikom, zdravstvene izvide staršev (npr. kolki, komolci, očesni pregledi), podatke o značaju staršev, kupoprodajno pogodbo in osnovna navodila za vzgojo. Dobro je tudi, da bodoči lastnik obišče vzreditelja osebno, vidi okolje, kjer mladiči odraščajo in spozna vsaj mamo mladičev.

Resni vzreditelji pogosto želijo spoznati tudi bodoče lastnike, saj želijo mladičem zagotoviti primeren dom. Cena aljaškega malamuta je odvisna predvsem od rodovnika in kakovosti linije, zdravstvenih testov staršev, ugleda vzreditelja, države oziroma regije. V Sloveniji in širši Evropi običajno velja, da je cena mladiča z rodovnikom: približno 1.200–2.000 €, na oglasnikih se lahko pojavijo tudi precej nižje cene, na primer nekaj sto evrov, vendar takšni mladiči pogosto nimajo rodovnika ali ustreznih zdravstvenih pregledov.

Čeprav je cena rodovniškega mladiča lahko precej visoka, je to pogosto zagotovilo, da pes prihaja iz odgovorne vzreje in ima boljše možnosti za zdravo in stabilno življenje. Ob pravilni izbiri vzreditelja in odgovornem lastništvu lahko aljaški malamut postane zvest spremljevalec za več kot desetletje.

Zgodovina pasme aljaški malamut

Aljaški malamut spada med najstarejše in najbolj prepoznavne severnjaške pasme psov. Njegova zgodovina sega več tisoč let nazaj v arktične predele današnje Aljaske, kjer so ga uporabljali za težko delo v izjemno zahtevnih naravnih razmerah. Ti psi so bili nepogrešljiv del življenja tamkajšnjih prebivalcev, saj so pomagali pri prevozu tovora, lovu in preživetju v surovem okolju. Ime pasme izvira iz imena staroselskega ljudstva Mahlemut, ki je živelo ob obali severozahodne Aljaske, predvsem v območju ob obali Kotzebue Sound.

To ljudstvo je razvilo močne, vzdržljive pse, ki so bili posebej primerni za vleko težkih sani po snegu in ledu. Malamuti so bili za te skupnosti izjemno dragoceni. Pomagali so pri prevozu hrane in opreme, selitvah med naselji, lovu na večjo divjad in vsakodnevnem življenju v arktičnih razmerah. Za razliko od nekaterih drugih severnjaških psov, ki so bili vzrejeni za hitrost, je bil aljaški malamut vzrejen predvsem za moč in vzdržljivost. Njegova naloga ni bila hiter tek na kratkih razdaljah, temveč počasno in zanesljivo vlečenje težkih tovorov na dolgih poteh.

Zaradi tega ima pasma močno in mišičasto telo, širok prsni koš, izjemno vzdržljivost, gosto dvojno dlako, ki jo ščiti pred mrazom. Te lastnosti so mu omogočale delo v ekstremnih temperaturah in težkih vremenskih razmerah. Veliko spremembo za pasmo je prinesla zlata mrzlica na Aljaski konec 19. stoletja. V tistem času je v regijo prišlo veliko iskalcev zlata, ki so potrebovali pse za prevoz opreme in hrane. Zaradi velikega povpraševanja so začeli križati različne pasme severnjaških psov, da bi dobili hitrejše ali drugačne delovne pse.

To je ogrozilo čistost pasme aljaški malamut. K sreči so nekateri rejci in ljubitelji psov začeli načrtno ohranjati prvotni tip malamuta, kar je pomagalo preprečiti izginotje pasme. V začetku 20. stoletja se je začela organizirana vzreja. Leta 1935 je pasmo uradno priznal American Kennel Club (AKC), ena največjih kinoloških organizacij na svetu. Takrat so tudi oblikovali prvi uradni standard pasme.

Zanimiva dejstva o pasmi

• Aljaški malamut velja za eno najstarejših pasem delovnih psov na svetu. Njegovi predniki so živeli skupaj z arktičnimi ljudstvi že pred več tisoč leti. Zaradi dolge zgodovine se je pasma razvila v izjemno vzdržljivega in odpornega psa.
• Čeprav ga ljudje pogosto zamenjujejo s sibirskim haskijem, imata pasmi različni nalogi. Haskiji so bili vzrejeni za hitrost, malamuti pa za moč in vleko težkih bremen. Aljaški malamut lahko vleče zelo težek tovor na dolge razdalje, vendar pri počasnejšem tempu.
• Malamuti redko lajajo, veliko pogosteje tulijo. To vedenje izhaja iz njihovega volčjega izvora in je način komunikacije z drugimi psi ali ljudmi. Včasih se lahko zgodi, da pes začne tuliti, ko zasliši sireno ali glasbo.
• Ta pasma je ustvarjena za življenje v mrazu. Njihov dvojni kožuh jih odlično ščiti pred nizkimi temperaturami, zato mnogi malamuti v snegu dobesedno uživajo. Ni nenavadno, da se pes pozimi valja po snegu ali se v njem celo zakoplje.
• Malamuti imajo pogosto močan nagon za kopanje lukenj. V naravi so si tako pripravljali prostor za počitek ali se hladili v snegu. Tudi danes lahko na vrtu izkopljejo precej globoke luknje.
• Čeprav so veliki in mogočni, so malamuti običajno zelo prijazni do ljudi. Pogosto so slabi čuvaji, saj tujce raje pozdravijo kot odganjajo. Zaradi tega so bolj primerni kot družinski psi kot pa kot psi čuvaji.
• Leta 2010 je bil razglašen za uradnega državnega psa Aljaske, kar poudarja njegov velik pomen za zgodovino in kulturo tega območja.