OSEBNA IZKAZNICA IN SPLOŠNE ZNAČILNOSTI PASME DOLGODLAKI ŠKOTSKI OVČAR
| FCI skupina: | 1. FCI skupina – ovčarski in pastirski psi (sekcija 1: ovčarski psi) |
|---|---|
| Teža: | Približno 20–29 kg (samci so običajno težji od samic) |
| Višina: | 56–61 cm (samci 56–61 cm, samice 51–56 cm) |
| Življenjska doba: | 12–14 let |
| Dlaka in barva: | Dolga, gosta dvojna dlaka z mehko podlanko in ravno krovno dlako. Posebej bogata je okoli vratu in prsnega koša, na zadnji strani nog ter na repu. Barve so soboljevo bela , tribarvna (tricolor) in modro marmorirana (blue merle), običajno z značilnimi belimi oznakami. |
| Izpadanje dlake: | Zmerno do močno, zlasti v obdobjih menjavanja dlake. |
| Karakter: | Inteligenten, nežen, zvest, družaben in močno navezan na svojo družino. Praviloma je prijazen do ljudi, občutljiv na grobo ravnanje in zelo učljiv. Zaradi ovčarskega nagona lahko poskuša usmerjati gibanje otrok ali drugih živali. |
| Vzgoja: | Lahka do srednje zahtevna. Je inteligenten in se hitro uči, najbolje pa se odziva na mirno, dosledno vzgojo s pozitivno motivacijo. Potrebuje zgodnjo socializacijo, jasna pravila in miselno zaposlitev. |
| Lajanje: | Zmerno. Lahko opozarja na prihod obiskovalcev, nenavadne zvoke ali dogajanje v okolici. |
| Zdravje: | Na splošno je zdrav in dolgoživ pes, vendar je pasma nagnjena k nekaterim dednim težavam: težave z očesi (anomalija očesa pri škotskih ovčarjih (CEA), progresivna atrofija mrežnice); mutacija MDR1 in povečana občutljivost na določena zdravila ter displazija kolkov. |
| Bivalni pogoji: | Dobro se znajde v hiši ali dovolj prostornem stanovanju, če ima vsak dan dovolj gibanja, miselne zaposlitve in družbe |
| Odnos do otrok: | Praviloma zelo dober. Je nežen, družaben in pogosto potrpežljiv družinski spremljevalec. |
| Okviren mesečni strošek: | 100–180 € na mesec. |
Poznamo dve različici škotskega ovčarja: dolgodlakega (Rough Collie) in kratkodlakega (Smooth Collie). Po standardu Mednarodne kinološke zveze (FCI) sta to dve ločeni pasmi, delita si skupno zgodovino in izvor, po videzu pa ju najbolj očitno loči dolžina dlake.
Kratkodlaki škotski ovčar ima kratko, gosto in prilegajočo se krovno dlako, dolgodlaki pa dolgo in bogato dlako z izrazitim ovratnikom. Obe različici sta ovčarska psa, pri katerih lahko najdemo podobne lastnosti, kot so inteligenca, navezanost na človeka, učljivost in občutljivost. Vendar se lahko temperament in raven aktivnosti razlikujeta med posameznimi psi ter vzrejnimi linijami. Zato ni primerno pričakovati, da bo vsak predstavnik ene različice po značaju enak vsem drugim.
V tem članku se bomo posvetili izključno dolgodlakemu škotskemu ovčarju, kratkodlaki škotski ovčar pa bo podrobneje predstavljen v samostojnem članku. V članku boste izvedeli vse o tej čudoviti pasmi. Spoznali boste njegov videz in značaj, primernost za družine in sobivanja z drugimi živalmi ter druge posebnosti, ki jih je dobro poznati pred odločitvijo za nakup mladička. Spoznali boste tudi kakšno nego potrebuje pasma dolgodlaki škotski ovčar ter na kakšne možne zdravstvene težave je treba biti pozoren.
Posebno poglavje bo namenjeno tudi prehrani dolgodlakega škotskega ovčarja. Pogledali bomo kakšna hrana je najbolj primerna v obdobju mladička (obdobja intenzivne rasti in razvoja) ter kakšna hrana je najbolj primerna za odraslega aktivnega psa. Dotaknili se bomo tudi vzgoje, treninga, potrebne količine gibanja, primernega bivalnega okolja, izbire odgovornega vzreditelja in okvirne cene mladička.
Za konec bomo razkrili še nekaj manj znanih zanimivosti o tej priljubljeni škotski pasmi.
Opis in videz pasme škotski ovčar
Dolgodlaki škotski ovčar je elegantna, inteligentna in izjemno navezana pasma psov, ki jo poznamo predvsem po dolgi, bogati dlaki, značilnem izrazu in prijaznem značaju. Zaradi svoje nežne narave, učljivosti in predanosti družini je priljubljen družinski pes, ki se ob primerni vzgoji odlično znajde v različnih življenjskih okoljih.
Gre za srednje velikega do večjega ovčarskega psa, ki združuje eleganten videz, gibčnost, vzdržljivost in delovno inteligenco. Odrasel samec običajno doseže višino od 56 do 61 centimetrov v vihru, samica pa od 51 do 56 centimetrov. Teža je odvisna od spola, telesne zgradbe in posameznega psa. V praksi se pogosto giblje približno med 20 in 29 kilogrami. Pomembneje od same številke je, da ima pes primerno telesno kondicijo, dobro razvite mišice in da ni pretežak.
Značilna dolga dvojna dlaka
Najbolj prepoznavna značilnost dolgodlakega škotskega ovčarja je njegova bogata dvojna dlaka. Sestavljata jo gosta, mehkejša podlanka in daljša krovna dlaka, ki pomaga ščititi telo pred vlago, mrazom in drugimi vremenskimi vplivi. Dlaka je posebej bogata okoli vratu, na prsih, zadnjih delih nog in repu, kar psu daje značilen eleganten videz.
Barve pasme dolgodlaki škotski ovčar so:
- Soboljevo bela: od svetlo zlate do temnejše mahagonijeve barve, običajno z belimi oznakami.
- Tricolor oziroma tribarvna: pretežno črna dlaka z rjavimi in belimi oznakami.
- Blue merle: srebrno-modra oziroma sivo marmorirana dlaka s črnimi lisami, pogosto z rjavimi in belimi oznakami.
Pri vseh treh barvnih različicah so lahko značilni beli ovratnik, bele prsi, bele tačke in bela konica repa. Videz posameznega psa se lahko precej razlikuje glede na kombinacijo barve, gostote dlake in telesne zgradbe.
Glava, oči, ušesa in telesna zgradba
Dolgodlaki škotski ovčar ima podolgovato, ozko glavo z ravnim profilom in dolgim gobcem. Njegove oči so običajno srednje velike, mandljaste oblike in temnejše barve. Izraz je pogosto videti nežen, pozoren in inteligenten, kar je ena najbolj prepoznavnih značilnosti pasme.
Pri psih barve blue merle so lahko oči modre ali delno modre, vendar to ni značilno za vse predstavnike te barvne različice. Barva oči sama po sebi tudi ne pove ničesar zanesljivega o značaju psa. Ušesa so razmeroma majhna in postavljena visoko. Rep je dolg, pri vznemirjenju se dvigne nekoliko višje, vendar ne sme biti zavit čez hrbet. Čeprav deluje zelo elegantno, dolgodlaki škotski ovčar ni zgolj razstavni pes. Njegova telesna zgradba odraža delovno poreklo in sposobnost dolgotrajnega gibanja.
Temperament in značaj pasme dolgodlaki škotski ovčar
Dolgodlaki škotski ovčar je znan po prijaznem, nežnem in družabnem značaju. Praviloma se močno naveže na svoje ljudi ter si želi biti vključen v vsakodnevno družinsko življenje. Najbolje se počuti, ko lahko sodeluje pri skupnih dejavnostih in je v bližini svojih skrbnikov.
Pasma je zelo inteligentna in hitro opazi ponavljajoče se vzorce v okolju. Zaradi svoje učljivosti je primerna za različne oblike šolanja, od osnovne poslušnosti do pasjih športov. Pomembno je vedeti, da je dolgodlaki škotski ovčar pogosto tudi čustveno občutljiv. Grobo ravnanje, vpitje in kaznovanje lahko pri njem povzročijo negotovost ali strah. Pri vzgoji je zato veliko učinkovitejši spoštljiv in dosleden pristop.
Čeprav je do svojih ljudi večinoma zelo ljubeč, je lahko do neznancev sprva nekoliko zadržan. Običajno ni izrazito agresiven pes, vendar zna z lajanjem opozoriti na prihod obiskovalcev ali na nenavadno dogajanje. Pri tem je pomembno, da ga že od mladička navajamo na različne ljudi, zvoke in situacije.
Dolgodlaki škotski ovčar ima še vedno izrazite ovčarske nagone. Nekateri posamezniki lahko zato poskušajo usmerjati gibanje otrok ali drugih živali, jim slediti ali jih nežno ščipati za pete. Takšno vedenje ni nujno znak agresije, temveč je lahko izraz podedovanega delovnega nagona. Kljub temu ga je treba ustrezno preusmeriti.
Dolgodlaki škotski ovčar in družinsko življenje
Dolgodlaki škotski ovčar je lahko odličen družinski pes, tudi v družinah z otroki. Njegova nežna narava, potrpežljivost in navezanost na družino so lastnosti, zaradi katerih se pogosto dobro znajde v družinskem okolju. Vendar je treba primernost pasme vedno presojati skupaj z značajem posameznega psa, vzgojo, socializacijo in ravnanjem otrok.
Pri zelo majhnih otrocih je najpomembnejši nadzor odraslih. Malčki še ne razumejo vedno, da pes potrebuje mir, da ga ne smemo vleči za dlako, objemati na silo ali motiti med spanjem in hranjenjem. Dolgodlaki škotski ovčar je zaradi svoje velikosti lahko tudi nehote neroden. Med igro lahko majhnega otroka podre ali ga zadene z repom. Zato je dobro, da so prve skupne igre mirne, kratke in vedno nadzorovane.
Pri nekoliko večjih otrocih je lahko odnos še bolj aktiven in sodelovalen. Starejši otroci se lahko pod nadzorom odraslih vključijo v hranjenje, krtačenje, učenje preprostih ukazov in skupne sprehode. Tako se učijo odgovornosti, spoštovanja živali in pravilnega sporazumevanja s psom. Dolgodlaki škotski ovčar običajno uživa v skupnih dejavnostih in lahko postane tesen spremljevalec otroka.
Dolgodlaki škotski ovčar in druge živali
Dolgodlaki škotski ovčar se ob pravilni socializaciji pogosto dobro razume z drugimi psi. Ker je praviloma družaben lahko brez večjih težav živi tudi v gospodinjstvu, kjer je že en ali več pasjih članov. Pomembno je, da prvo srečanje poteka mirno na nevtralnem kraju in brez siljenja v neposreden stik.
Tudi z mačkami lahko dolgodlaki škotski ovčar uspešno sobiva. Najboljše možnosti za miren odnos so, če psa na mačko navajamo postopoma in mu preprečimo, da bi jo lovil. Pri tem je pomembno, da se lahko mačka umakne v prostor, kamor pes ne more. Zaradi ovčarskega nagona lahko nekateri škotski ovčarji poskušajo nadzorovati gibanje manjših živali. Pri kuncih, morskih prašičkih, perutnini in drugih majhnih domačih živalih je zato potreben dodaten nadzor.
Nega pasme dolgodlaki škotski ovčar
Nega dolgodlakega škotskega ovčarja zahteva nekaj redne pozornosti, predvsem zaradi njegove dolge dvojne dlake. Čeprav je njegov kožuh videti zahteven, ne potrebuje vsakodnevnega dolgotrajnega urejanja, če ga vzdržujemo pravilno. Najpomembnejši so redno krtačenje, pregled občutljivih predelov in skrb za kožo. Poleg dlake moramo skrbeti tudi za ušesa, oči, tačke in zobe.
Nega dlake
Dolgodlakega škotskega ovčarja je priporočljivo temeljito skrtačiti približno enkrat do dvakrat tedensko, v obdobju intenzivnejšega menjavanja dlake pa pogosteje. Pogostost je odvisna od gostote dlake, letnega časa in življenjskega sloga psa. Psi, ki veliko časa preživijo zunaj, lahko v kožuhu naberejo več umazanije, semen in drugih delcev.
Pri krtačenju je treba doseči tudi podlanko. Če uredimo samo zgornjo plast dolge dlake, lahko spodaj ostanejo vozli in zbita podlanka, ki zadržujeta vlago in dražita kožo. Za nego uporabimo kakovostno krtačo in glavnik, s katerima lahko dlako razčešemo brez nepotrebnega vlečenja.
Posebej pozorni moramo biti na predele za ušesi, pod pazduhami, na zadnji strani stegen (okoli “hlačnic”) ter na predelu prs, ovratnika ter repa. Kopanje je potrebno, kadar je pes umazan ali ima neprijeten vonj, ne pa po vnaprej določenem strogem urniku. Uporabimo naraven šampon, dlako pa po kopanju temeljito speremo in posušimo.
Nega ušes in oči
Ušesa dolgodlakega škotskega ovčarja pregledujemo redno, najbolje enkrat tedensko in po kopanju ali igri v vodi. Pozorni smo na rdečino, neprijeten vonj, izcedek, povečano količino ušesnega masla in pogosto praskanje. Če so ušesa čista in brez neprijetnega vonja, običajno zadostuje pregled zunanjega dela.
Za čiščenje uporabimo sredstvo za ušesa, ki je primerno za pse in mehko blazinico. Za čiščenje ušes se odlično obnesejo naše kapljice za čiščenje ušes, ki z naravnimi sestavinami učinkovito odstranijo umazanijo in pri tem negujejo okoliško občutljivo kožo brez dodatnega draženja.
Poleg ušes je pomembno tudi sprotno pregledovanje oči, sploh zaradi nagnjenosti pasme k določenim očesnim težavam. Oči morajo biti bistre, brez izrazite rdečine ali gostega izcedka. Manjšo količino izcedka ob očesnih kotičkih lahko nežno odstranimo z mehko gazo, navlaženo s primerno tekočino za nego oči.
Nega tačk
Tačke pregledujemo po sprehodih, zlasti po hoji v gozdu, grobem terenu ali pozimi po posoljenih cestah. Med blazinicami in prsti se lahko naberejo blato, drobni kamenčki, trnje ali drugi delci, ki povzročajo draženje. Dlako med blazinicami po potrebi previdno skrajšamo, da ne ovira hoje in ne zadržuje preveč umazanije. Blazinice morajo biti brez razpok, ran in izrazite rdečine.
Nega zob
Najboljša preventiva je redno ščetkanje zob s pasjo zobno ščetko in zobno pasto. Mladička na dotikanje gobca in ščetkanje navajamo postopoma. Začnemo z nežnim dotikanjem ustnic in zob, nato pa uvedemo ščetko ter podaljšujemo čas čiščenja. Tako nega postane del običajne rutine.
Žvečilni izdelki, primerne zobne igrače in ustrezni priboljški lahko pomagajo pri zmanjševanju oblog, vendar ne nadomestijo ščetkanja. Pri nas lahko najdete zbirko sušenih trdih priboljškov za grizenje, med drugim tudi posušeno kožo glave konja, ki je zaradi velikosti in trdote idealen priboljšek za dolgodlakega škotskega ovčarja.
Morebitne zdravstvene težave pasme škotski ovčar
Dolgodlaki škotski ovčar je lahko ob dobri oskrbi dolgoživ in aktiven pes, vendar ima tako kot druge pasme določene dedne predispozicije. To ne pomeni, da bo vsak pes zbolel, temveč da je dobro poznati pogostejša tveganja in pri izbiri mladička preveriti zdravstveno stanje staršev. Med pomembnejše težave, ki se lahko pojavijo pri škotskih ovčarjih, sodijo:
- Bolezni oči: Predvsem anomalija očesa pri škotskih ovčarjih (CEA) (dedna razvojna motnja očesa, ki lahko prizadene različne očesne strukture), progresivna atrofija mrežnice (PRA) (skupina dednih bolezni, pri katerih postopoma propadajo celice mrežnice9. Posledica je slabšanje vida, pogosto najprej v slabši svetlobi, nato pa lahko pride do izrazite izgube vida.
- Mutacija MDR1 oziroma občutljivost na določena zdravila: Pri nekaterih škotskih ovčarjih je prisotna genetska različica, ki lahko povzroči povečano občutljivost na določena zdravila. Veterinarju je treba povedati za morebiten rezultat genetskega testa, pred uporabo zdravil pa je nujno preveriti njihovo primernost.
- Dermatomiozitis (DMS): Dedno pogojena vnetna bolezen, ki prizadene kožo in tudi mišice. Pojavijo se lahko izpadanje dlake, kožne spremembe, kraste ali mišična oslabelost; izraženost bolezni je različna.
- Displazija kolkov: Razvojna nepravilnost kolčnega sklepa, ki lahko povzroči bolečino, šepanje in poznejšo obrabo sklepa. Tveganje je odvisno od genetskih in okoljskih dejavnikov, zato so pomembni odgovorna vzreja, primerna telesna teža in uravnoteženo gibanje v obdobju rasti.
- Degenerativna mielopatija (DM): Napredujoča bolezen živčevja, ki lahko povzroči postopno slabšanje koordinacije in moči zadnjih nog. Pri izbiri vzrejnih psov so lahko pomembni ustrezni genetski testi.
- Hipotiroidizem: Zmanjšano delovanje ščitnice lahko povzroči utrujenost, pridobivanje telesne teže, spremembe kože in dlake ter druge nespecifične znake. Diagnozo postavi veterinar na podlagi kliničnih znakov in krvnih preiskav.
- Zasuk želodca: Gre za nujno in življenjsko ogrožajoče stanje, pri katerem se želodec razširi in lahko zasuka. Opozorilni znaki so nemir, neuspešno siljenje na bruhanje, napet trebuh in hitro slabšanje stanja; ob sumu je potrebna takojšnja veterinarska pomoč.
- Alergije in druge kožne težave: Srbečica, rdečina, ponavljajoča se vnetja ušes in spremembe dlake imajo lahko različne vzroke, vključno z okoljskimi alergeni, zajedavci ali prehranskimi reakcijami.
Prehrana pasme dolgodlaki škotski ovčar
Kakovostna prehrana je eden od temeljev zdravja dolgodlakega škotskega ovčarja. Ker gre za aktivnega psa srednje velike do večje rasti, mora njegova hrana zagotavljati dovolj kakovostnih beljakovin, maščob, vitaminov, mineralov in drugih hranil. Potrebe se spreminjajo glede na starost, telesno težo, stopnjo aktivnosti, zdravstveno stanje in morebitne prehranske posebnosti.
Naturavetal suha hrana je narejena po postopku hladnega stiskanja. Zaradi načina priprave se v hrani obdržijo vitamini in minerali, ki so naravno prisotni v sestavinah. Na ta način psu zagotovite hrano, ki je popolnoma naravna brez nepotrebnih dodatkov in zadovolji vse potrebe psa.
Poleg suhe hrane pa lahko izbirate še med več različnimi okusi mokre hrane, ki je prav tako popolnoma naravna in vsebuje velik delež mesa z zelenjavo in sadjem kuhano na pari. Skrbno izbrane sestavine sestavljajo okusne popolne samostojne obroke, ki jih bo pes z največjim veseljem pojedel.
Hrana za mladičke
Obdobje rasti je zelo pomembno, saj se v njem razvijajo kosti, mišice, sklepi, živčevje in imunski sistem. Mladiček dolgodlakega škotskega ovčarja zato potrebuje hrano, ki je prilagojena rasti in zagotavlja ustrezno razmerje med energijo, beljakovinami, maščobami, kalcijem in fosforjem.
Pri tej pasmi je še posebej pomembno, da mladiček ne raste prehitro zaradi preobilnih obrokov. Prekomerno hranjenje in prevelika telesna teža lahko po nepotrebnem obremenjujeta razvijajoče se sklepe. Cilj je enakomerna rast in vitka, zdrava telesna kondicija, ne čim hitrejše pridobivanje kilogramov.
Naša ponudba za pasje mladiče zajema dva okusa suhe hrane: Canis Plus piščanca in Canis Plus losos. Oba okusa sta popolna hrana, zasnovana za obdobje rasti, z večjim deležem mesa in prilagojeno hranilno sestavo. Dolgodlaki škotski ovčar je znan po svoji dolgi dlaki, zato bi priporočali, da začnete s hrano za mladiče z lososom, saj losos že naravno vsebuje omega 3 in omega 6 maščobne kisline, ki pomagajo pri delovanju kože in ohranjajo dlako prožno ter svetlečo.
Poleg suhe hrane pa je na voljo še Canis Plus popolna mokra hrana za mladiče v treh različnih okusi: jagnjetina, govedina in piščanec. Lahko se uporablja kot samostojen popoln obrok ali pa za kombinacijo s suho hrano. Dnevno količino hrane razdelimo na več manjših obrokov, pri čemer jo prilagajamo starosti, pričakovani odrasli teži in aktivnosti.
Hrana za odraslega dolgodlakega škotskega ovčarja
Ko pes odraste, se njegove prehranske potrebe spremenijo. Ne potrebuje več enake količine energije in hranil za rast, zato je pomembno, da preidemo na hrano za odrasle pse. Čas prehoda je odvisen od razvoja posameznega psa, pri večjih pasmah je praviloma prehod kasnejši kot pri manjših pasmah.
Odrasel dolgodlaki škotski ovčar potrebuje kakovosten vir beljakovin za ohranjanje mišične mase, maščobe kot vir energije ter ustrezno količino vitaminov in mineralov. Za zdrav kožuh so pomembne tudi esencialne maščobne kisline, vendar mora biti njihova količina del uravnotežene prehrane.
Naturavetal suha hladno stiskana hrana za odrasle pse je na voljo v številnih okusih; od piščanca, govedine, jagnjetine, lososa in kunca. Za odraslega dolgodlakega škotske ovčarja bi bil najbolj primeren okus lososa, saj naravno vsebuje več maščobnih kislin, ki pomagajo pri obnovi kože ter skrbijo za sijočo in gosto dlako. Za bolj občutljive trebuščke pa se super obnese okus jagnjetine, ki je s svojimi lahkimi sestavinami ter dodatkom zelišč še posebej lahko prebavljiv in ne obteži želodca.
Če je dolgodlaki škotski ovčar zelo aktiven, se redno ukvarja s pasjimi športi ali opravlja zahtevnejše delo, ima lahko večje energijske potrebe. V takem primeru svetujemo hrano za aktivne pse kot je Canis Plus Sport ali pa Canis Plus govedina.
Odraslega psa običajno hranimo v dveh do treh dnevnih obrokih, odvisno od njegovih potreb in rutine. Dnevno količino prilagodimo telesni teži, aktivnosti in priboljškom, ki jih dobi med treningom. Pes mora imeti ves čas na voljo svežo pitno vodo.
Priporočeni prehranski dodatki
Prehranski dodatki so lahko koristni v določenih okoliščinah, vendar niso obvezni za vsakega dolgodlakega škotskega ovčarja. Če pes uživa popolno in uravnoteženo hrano, nima zdravstvenih težav in je v dobri kondiciji, dodatno dodajanje vitaminov in mineralov pogosto ni potrebno.
Dolga dlaka škotskega ovčarja zahteva redno nego, vendar se njena kakovost začne tudi pri prehrani. Esencialne maščobne kisline so pomembne za normalno delovanje kože, zato se lahko ob redni hrani uporablja še izbrano olje, na primer hladno stiskano lososovo olje. Lahko začnete tudi z dodajanjem pivskega kvasa, ki je pomemben vir vitamina B. Vitamin B izredno dobro vpliva na kožo in dlako psa.
V obdobju staranja ali pri psih z ugotovljenimi težavami s sklepi se lahko odločite za dodatek, namenjen podpori sklepov. Za težave s sklepi se odlično obnese Gelenkvital, ki je naravni vir glukozamina in skrbi za normalno delovanje sklepov in skeletno-mišičnega sistema.
Če pa ima pes bolj občutljivo prebavo, so lahko v določenih primerih koristni probiotiki ali drugi dodatki, namenjeni podpori prebavnega ravnovesja. Za ponovno vzpostavitev prebavnega sistema je pomemben ponoven vnos dobrih bakterij v prebavni trakt. Canis Extra Petflora je prehranski dodatek v obliki tekočine, ki vsebuje probiotične bakterije.
Trening, učenje in vzgoja pasme škotski ovčar
Dolgodlaki škotski ovčar je inteligenten pes, ki se pogosto hitro uči in uživa v sodelovanju s človekom. Zaradi svoje občutljivosti pa potrebuje premišljeno vzgojo, pri kateri sta pomembnejša jasna komunikacija in doslednost kot stroga disciplina.
Z vzgojo začnemo takoj, ko mladiček pride v nov dom. Najprej ga navajamo na ime, sobno čistočo, počitek, nežno rokovanje, ovratnico ali oprsnico ter mirno hojo na povodcu. Mladiček naj spoznava različne ljudi, mirne pse, zvoke, površine, promet in druge običajne življenjske situacije. Cilj ni, da se mora dotakniti vsega ali pozdraviti vsakega psa, temveč da se v novih okoliščinah počuti varno.
Pri učenju uporabljamo pozitivno motivacijo. Psa nagradimo za vedenje, ki ga želimo ponavljati, in mu pomagamo razumeti, kaj od njega pričakujemo. Če na primer preveč skače na obiskovalce, ga učimo mirnega pozdravljanja, namesto da ga zgolj grajamo za skakanje. Posebno pomemben je zanesljiv odpoklic, saj omogoča varnejše gibanje na primernih mestih. Odpoklic vadimo postopoma, najprej v okolju z malo motnjami, nato pa težavnost povečujemo.
Dolgodlaki škotski ovčar je lahko občutljiv na glasne ali nenadne zvoke. Zato ga na takšne dražljaje navajamo postopoma, z razdalje in ob prijetnih izkušnjah. Če se prestraši, ga ne silimo v stik, temveč mu omogočimo, da se umakne in situacijo predela v svojem tempu.
Dolgodlaki škotski ovčar prav tako lahko z lajanjem opozarja na obiskovalce, zvoke na hodniku ali dogajanje za ograjo. Čeprav je opozarjanje naravno vedenje, lahko postane težavno, če pes laja ob vsakem dražljaju. Pomaga, da ugotovimo, kaj lajanje sproži, ter psa nagrajujemo za mirno vedenje. Naučimo ga lahko tudi, da se po opozorilnem laježu umakne na svoje mesto.
Podobno velja za lovljenje tekačev, kolesarjev, otrok ali drugih živali. Psa učimo, da ob gibanju ostane pozoren na skrbnika, in ga nagrajujemo za mirno odzivanje. Pri močnem lovskem ali ovčarskem nagonu uporabljamo povodec in primerno razdaljo, dokler vedenje ni zanesljivo obvladano.
Gibanje in primerno bivalno okolje
Dolgodlaki škotski ovčar potrebuje vsakodnevno gibanje, vendar običajno ne zahteva tako intenzivne aktivnosti kot nekatere izrazito delovne pasme. Za zdravega odraslega psa sta dobro izhodišče dva ali več sprehodov dnevno, dopolnjena z igro in krajšimi miselnimi vajami. Skupni čas gibanja je lahko približno od ene do dveh ur na dan, vendar to ni stroga norma za vsakega psa. Nekateri bodo zadovoljni z manj intenzivnim ritmom, drugi pa bodo potrebovali daljše pohode ali dodatne aktivnosti.
Iskanje priboljškov, vohalne igre, učenje novih ukazov in preproste naloge pomagajo zadovoljiti potrebe inteligentnega psa. Takšne dejavnosti so pogosto enako pomembne kot telesna aktivnost. Dolgodlaki škotski ovčar se lahko dobro znajde v različnih pasjih športih, kot so poslušnost, rally obedience, sledenje, trikci in prilagojene oblike agilityja.
Pasma načeloma lahko živi v hiši z vrtom ali v stanovanju, če ima zagotovljeno dovolj gibanja, družbe in miselne zaposlitve. Vrt je lahko praktična prednost, ni pa nadomestilo za sprehode in skupno preživljanje časa. Za dolgodlakega škotskega ovčarja pa je najprimernejše okolje tisto, v katerem so njegove potrebe uravnotežene: dovolj gibanja, zanimive naloge, miren prostor za počitek in predvsem tesna povezanost z družino.
Škotski ovčar mladički, vzreditelji in cena pasme
Če razmišljate o nakupu dolgodlakega škotskega ovčarja, si vzemite dovolj časa za izbiro odgovornega vzreditelja. Dober vzreditelj vam bo omogočil, da spoznate starše mladičkov in si ogledate okolje v katerem odraščajo. Pripravljen bo odgovoriti na vprašanja o značaju staršev, zdravstvenih pregledih, rodovniku in dosedanji oskrbi legla.
Pri dolgodlakem škotskem ovčarju je priporočljivo preveriti, kateri zdravstveni pregledi so bili opravljeni pri starših, zlasti glede očesnih bolezni in relevantnih genetskih tveganj. Pomembno je, da vzreditelj rezultate lahko podpre z dokumentacijo. Zdravi mladički so radovedni, primerno aktivni in se postopoma navajajo na ljudi ter običajne zvoke domačega okolja. Ne smejo biti prezgodaj ločeni od mame. Ob prevzemu morajo biti ustrezno veterinarsko pregledani, označeni z mikročipom in opremljeni z dokumentacijo, ki jo zahtevajo veljavni predpisi.
Cena mladička dolgodlakega škotskega ovčarja je odvisna od države, vzreditelja, rodovniškega statusa, zdravstvenih pregledov staršev in drugih okoliščin. Kot okvirno orientacijo lahko pri odgovorni rodovniški vzreji v Sloveniji in širši regiji pričakujemo približno 1.000–2.000 evrov ali več.
Mladiček ni enkraten strošek, temveč dolgoročna odgovornost. Pred nakupom je zato dobro pripraviti finančni načrt in razmisliti, ali lahko psu zagotovite ustrezno oskrbo tudi ob nepredvidenih veterinarskih stroških.
Zgodovina dolgodlakega škotskega ovčarja
Zgodovina dolgodlakega škotskega ovčarja je tesno povezana s škotskimi pašniki in delom pastirjev. Njegovi predniki so morali biti dovolj vzdržljivi, da so spremljali črede na zahtevnem terenu, dovolj pozorni, da so se odzivali na navodila človeka, in dovolj samostojni, da so lahko pri delu sprejemali odločitve.
Natančen izvor pasme ni povsem razjasnjen. Po povzetku zgodovine v standardu FCI naj bi se škotski ovčarji razvili iz psov, ki so jih na območje Škotske prinesli Rimljani in so se pozneje parili z lokalnimi psi. Skozi generacije so jih pastirji izbirali predvsem glede na delovne sposobnosti, prilagodljivost in vzdržljivost.
V 19. stoletju so škotski ovčarji postali vse bolj zanimivi tudi zunaj delovnega okolja. Pomembno vlogo pri njihovi priljubljenosti je imela britanska kraljica Viktorija, ki se je s pasmo seznanila med bivanjem na Škotskem in jo vzljubila. Zanimanje plemstva in razvoj pasjih razstav sta prispevala k temu, da so rejci začeli več pozornosti namenjati tudi videzu. Sčasoma se je izoblikoval elegantnejši tip dolgodlakega škotskega ovčarja, ki ga poznamo danes.
Kljub spremembam videza pa so v pasmi ostale lastnosti delovnega psa: inteligenca, pozornost, sposobnost učenja in želja po sodelovanju. Svetovno slavo je pasmi prinesla Lassie, izmišljena psička iz zgodbe pisatelja Erica Knighta. Lassie je postala simbol zvestobe, poguma in predanosti, dolgodlaki škotski ovčar pa ena najbolj prepoznavnih pasem na svetu.
Danes je dolgodlaki škotski ovčar predvsem družinski spremljevalec, vendar se še vedno lahko izkaže pri različnih dejavnostih, ki zahtevajo sodelovanje s človekom. Njegova zgodovina nas spominja, da pod bogato dlako in elegantnim videzom ostaja inteligenten pes z resničnimi potrebami po gibanju, učenju in zaposlitvi.
Zanimivosti o pasmi
- Lassie, ki jo poznamo s filmskih platen, je igral samec. Čeprav je Lassie ženski lik, je prvo slavno filmsko Lassie upodobil samec po imenu Pal. Njegov uspeh je bil tako velik, da so v številnih poznejših filmskih in televizijskih uprizoritvah vlogo Lassie prav tako igrali samci. Bogatejša dlaka samcev je lahko praktična prednost pri snemanju, vendar je slavo pasme v prvi vrsti ustvarila njihova učljivost in sposobnost dela pred kamero.
- Prve znane upodobitve škotskih ovčarjev segajo približno v leto 1800. Med zgodnjimi upodobitvami psov, podobnih škotskim ovčarjem, so lesorezi britanskega ilustratorja iz obdobja okoli leta 1800. To je zanimiv opomnik, da imajo psi, podobni današnjemu škotskemu ovčarju, dolgo zgodovino, še preden so se sodobni pasemski standardi sploh začeli oblikovati.
- Prvi registrirani samec v zgodovini pasme je imel ime Trefoil. Leta 1873 je bil registriran pes Trefoil, ki velja za pomembnega prednika sodobnih škotskih ovčarjev. Zgodnja rodovniška evidenca je bila za razvoj pasme izjemno pomembna, saj je rejcem omogočila bolj sistematično spremljanje porekla in načrtovanje paritev. Zanimivo je, da so se temelji sodobne rodovniške vzreje oblikovali šele razmeroma pozno v primerjavi z dolgo zgodovino ovčarskih psov.
- Škotski ovčar mini ni priznana pasma s tem izrazom največkrat mislimo na pasmo šetlandski ovčar (šelti).
