Jazbečar: Standardni, kratkodlaki, dolgodlaki ali resasti

Jazbečar je pasma, ki je znana po svojem podolgovatem telesu, kratkih nogah in izjemno pogumnem značaju. Čeprav je na prvi pogled majhen in prikupen, v sebi nosi srce pravega lovca, saj je bil prvotno vzrejen za lov na jazbece in druge podzemne živali. Zaradi svoje vztrajnosti, poguma in odličnega voha je bil nepogrešljiv spremljevalec lovcev, njegove delovne lastnosti pa so se ohranile vse do danes.

Danes je jazbečar priljubljen družinski pes, ki se odlično znajde tako v stanovanju kot v hiši z vrtom. Odlikujejo ga močna osebnost, velika navezanost na lastnika in presenetljiva inteligenca, zaradi katere je lahko zelo učljiv a tudi nekoliko trmast. Njegov živahen temperament, radovednost in igrivost mu dajejo poseben čar, zaradi katerega hitro osvoji srca ljudi. Standardni jazbečer je lahko kraktkodlaki, dolgodlaki ali resesti, preveri njegove karakterne lastnosti, kakšno nego potrebujejo in katera hrana je najbolj primerna za pasmo.

Splošne značilnosti in karakteristike pasme jazbečar

FCI skupina: 4. FCI skupina – jazbečarji
TEŽA: 6,5 – 8 kg
VIŠINA: 35 – 45 cm
ŽIVLJENJSKA DOBA: 12-16 let
BARVA IN DOLŽINA DLAKE: trije različni tipi dlake (kratkodlaki, dolgodlaki, resasti)
ZAHTEVNOST VZGOJE: zahtevni za vzgojo
LAJANJE: lahko so precej glasni
ZDRAVJE: nagnjeni k določenim obolenjem

Splošen opis in izgled pasme

Standardni jazbečar je ena tistih pasem, ki jo prepoznaš takoj, dolg trup, kratke noge in samozavesten pogled, ki pove več kot tisoč besed. Izvira iz Nemčije, kjer so ga vzrejali kot pogumnega lovskega psa za delo v rovih, predvsem pri lovu na jazbece in lisice. Kljub majhni rasti je bil (in je še danes) pravi delavec z veliko začetnico. Standardni jazbečar je nizek, dolg in čvrsto grajen pes. Njegovo telo je izrazito podolgovato, a kljub temu uravnoteženo in mišičasto.

Nikoli ne sme delovati nerodno ali pretežko, gibanje mora biti lahkotno in samozavestno. Čeprav ima kratke noge, je presenetljivo hiter, gibčen in vzdržljiv. Na njem se jasno vidi, da je bil ustvarjen za delo. Standardni jazbečar je največja različica pasme in tehta običajno do 8 kg. Njihova glava je podolgovata in elegantna, lepo se zožuje proti nosu. Gobec pa je dolg in močan. Njihove oči so srednje velike, ovalne in sijoče.

Pogled je živahen, pozoren in pogosto nekoliko nagajiv. Barva oči je temnejša, pri rjavih psih so lahko tudi svetlo rjave. Ušesa so dolga, mehka in visoko nastavljena, padajo ob licih. Hrbet je dolg, raven in močan, rep pa je podaljšek hrbtne linije, nošen rahlo spuščen ali v blagem loku navzgor. Njihove noge pa so kratke in močne. Standardni jazbečar obstaja v treh različicah in sicer kratkodlaki, dolgodlaki in resasti (žimasti). Barve pa so lahko zelo raznolike: rdeča, črna z ožigi, rjava z ožigi, tigrasta, lisasta in druge dovoljene kombinacije.

Karakterne lastnosti pasme jazbečar

Standardni jazbečar je majhen pes z velikim značajem. Čeprav po velikosti ne izstopa, ima izredno močno osebnost, polno samozavesti, poguma in radovednosti. Njegov značaj je neposreden odraz lovskega porekla, zato je vedno pozoren, vztrajen in pripravljen na akcijo. Do sveta pristopa pogumno in brez strahu, kar se kaže tako pri raziskovanju okolice kot pri zaščitniškem odnosu do doma in družine. Je odločen pes, ki se ne umakne zlahka in zna jasno pokazati, kaj si misli.

Najbolje se odziva na pozitivno motivacijo, pohvalo in igro. Rad voha, koplje in odkriva nove poti, zato so sprehodi z jazbečarjem vedno zanimivi. Potrebuje redno gibanje in miselno zaposlitev, saj se ob dolgčasu hitro domisli lastnih “projektov”. Zaradi svoje pozornosti in izrazitega glasu je dober čuvaj. Hitro zazna spremembe v okolju in jih brez zadržkov oznani. Čeprav ni agresiven, zna biti do tujcev sprva nekoliko zadržan. Standardni jazbečar je torej pes, ki potrebuje razumevajočega lastnika, ki ceni njegov značaj, samosvojost in energijo. V zameno pa mu ponudi zvestobo, zabavo in neprecenljivo družbo.

Ujemanje z otroci

Jazbečar je lahko zelo prijeten družinski pes, tudi v družinah z otroki, če so odnosi postavljeni pravilno. Do svojih ljudi je ljubeč, zaščitniški in igriv, zato se z otroki pogosto dobro razume. Rad sodeluje pri igri, še posebej z nekoliko starejšimi otroki, ki znajo spoštovati njegove meje. Pomembno je, da se otroci naučijo pravilnega ravnanja s psom, brez grobega prijemanja, vlečenja za ušesa ali motenja med počitkom. Jazbečar sicer ni agresiven, vendar zna jasno pokazati, kdaj mu nekaj ni všeč. Z ustrezno socializacijo in nadzorom odraslih je standardni jazbečar zanesljiv in zvest družinski član, ki rad sodeluje v vsakdanjem družinskem življenju.

Ujemanje z drugimi živalmi

Odnos do drugih živali je pri jazbečarju precej odvisen od zgodnje socializacije in vzgoje. Ker gre za pasmo z izrazitim lovskim nagonom, lahko manjše živali (npr. glodavce ali ptice) dojema kot plen, zato takšno sobivanje zahteva dosleden nadzor. Če odrašča skupaj z mačko, jo praviloma sprejme kot del družine in sobivanje poteka brez večjih težav. Pri neznanih mačkah pa se lahko prebudi njegov lovski nagon, zato je priporočljiva previdnost.

Z drugimi psi se običajno dobro razume, še posebej, če je nanje navajen že od mladiča. Zna biti samozavesten in včasih nekoliko dominanten, zato je pomembna pravilna vzgoja in nadzor, zlasti pri srečanjih z večjimi psi. S pravo vzgojo, potrpežljivostjo in zgodnjo socializacijo je standardni jazbečar lahko prijazen, prilagodljiv in zanesljiv spremljevalec v raznolikem gospodinjstvu.

Tip dlake in splošna nega pasme

Standardni jazbečar se pojavlja v treh različnih tipih dlake, ki pasmi dajejo raznolik videz, hkrati pa ohranjajo njen značilen značaj in zgradbo telesa.

• Kratkodlaki jazbečar ima gladko, kratko in sijočo dlako, ki se tesno prilega telesu. Dlaka je enostavna za vzdrževanje in zahteva najmanj nege. Dovolj je redno krtačenje z mehko krtačo ali gumijasto rokavico.
• Dolgodlaki jazbečar ima mehko, rahlo valovito dlako, ki je daljša na ušesih, prsih, trebuhu in repu. Njegov videz je eleganten in zelo priljubljen. Potrebno je redno krtačenje (vsaj 2–3 krat na teden), da preprečimo vozlanje. Posebno pozornost moramo nameniti dlaki za ušesi in na trebuhu saj se hitreje vozlja.
• Resasti jazbečar ima trdo, žimasto dlako z gosto podlanko in izrazite “obrvi” ter brado. Dlaka ga dobro ščiti pred vremenskimi vplivi. Potrebno je redno krtačenje in občasno ročno trimanje (puljenje odmrle dlake), običajno nekajkrat letno. Njihova dlaka manj odpada kot pri drugih tipih.

Ne glede na tip dlake standardni jazbečar potrebuje redno osnovno nego, ki pripomore k njegovemu zdravju in dobremu počutju. Redna nega pomaga odstranjevati odmrlo dlako, ohranja kožo zdravo in krepi vez med psom in lastnikom. Pogostost je odvisna od tipa dlake, vendar je nekaj minut nege večkrat na teden povsem dovolj. Ker so jazbečarji nizko pri tleh, se kremplji pogosto ne obrabijo dovolj sami. Priporočljivo jih je redno krajšati, da ne povzročajo nepravilne drže ali težav pri hoji.

Zaradi dolgih, visečih ušes je treba redno preverjati čistočo in zračnost ušesnega kanala. Ušesa naj bodo čista, brez neprijetnega vonja ali rdečine. Ušeska lahko zračimo medtem, ko kuža spi tako da mu dvignemo uhlje čez glavo. Za redno čiščenje sluhovoda pa se lahko uporabijo naravne Canis Extra kapljice za nego ušes, ki očistijo umazanijo in posledično preprečujejo morebitna vnetja in okužbe.

Redno čiščenje zob ali uporaba priboljškov za žvečenje pomaga preprečevati nabiranje zobnega kamna, ki je pri manjših pasmah precej pogost. Pri preprečevanju zobnega kamna pa zelo pomaga tudi redno čiščenje z naprstnikom in zobno pasto namenjeno za pse, kot je Canis Extra oljna zobna pasta, ki pomaga odstraniti mehke zobne obloge in preprečuje nabiranje novih.

Morebitne zdravstvene težave

Standardni jazbečar je na splošno zdrava in trpežna pasma, vendar ima – tako kot vse pasme – nekatere zdravstvene posebnosti, na katere morajo biti lastniki pozorni. Večina težav je ob pravilni skrbi, zmerni telesni teži in rednih veterinarskih pregledih obvladljiva ali celo preprečljiva.

• Težave s hrbtenico (medvretenčna bolezen – IVDD) : Zaradi dolge hrbtenice in kratkih nog so jazbečarji bolj nagnjeni k težavam z medvretenčnimi ploščicami. Znaki so lahko bolečina v hrbtu, okorelost ali težave pri hoji in nenadna ohromelost zadnjih nog. Za preprečevanje bolezni je pomembno vzdrževanje primerne telesne teže, omejevanje skakanja ter redno, zmerno gibanje za krepitev mišic.
• Prekomerna telesna teža: jazbečarji imajo dober apetit in hitro pridobivajo težo, kar dodatno obremenjuje hrbtenico in sklepe.
• Težave z zobmi: pogosto se pojavlja nabiranje zobnega kamna in vnetje dlesni. Zato je priporočljivo redno čiščenje zob, uporaba priboljškov za žvečenje in občasni veterinarski pregledi zobovja.
• Težave z ušesi: Dolga, viseča ušesa lahko zadržujejo vlago in toploto, kar povečuje tveganje za vnetja. Znaki težav se lahko kažejo, kot neprijeten vonj, rdečina in pogosto praskanje po ušesih.
• Kožne težave in alergije: Nekateri so občutljivi na določene vrste hrane ali okoljske dejavnike, kar se lahko kaže kot srbečica, rdečina ali izpadanje dlake.
• Očesne bolezni: Pri pasmi se lahko pojavljajo nekatere dedne očesne bolezni, kot so postopna atrofija mrežnice (PRA) ali siva mrena, zlasti pri starejših psih. Redni pregledi pomagajo pri zgodnjem odkrivanju težav.

Prehrana pasme jazbečar

Pravilna prehrana je pri standardnem jazbečarju izjemno pomembna, saj neposredno vpliva na njegovo zdravje, telesno težo in počutje. Zaradi svoje dolge hrbtenice in nagnjenosti k pridobivanju teže mora biti prehrana uravnotežena in prilagojena starosti ter aktivnosti psa.

Jazbečarji imajo dober apetit, zato je pomembno, da količino hrane natančno odmerjamo. Hrano razdelimo v 2 – 3 obroke na dan in se izogibamo stalno polni posodi. Redno tudi spremljamo telesno težo saj prekomerna teža predstavlja dodatno obremenitev za hrbtenico in sklepe, zato je nadzor telesne kondicije ključnega pomena.Standardni jazbečar potrebuje kakovostno in uravnoteženo prehrano, bogato z beljakovinami, zdravimi maščobami in vlakninami. Pomembno je, da hrana vsebuje vse potrebne vitamine in minerale.

Mladički standardnega jazbečarja potrebujejo hrano, prilagojeno rasti in več manjših obrokov na dan, hrana mora vsebovati kakovostne beljakovine za razvoj mišic ter uravnotežen vnos kalcija in fosforja, saj prehitra rast ali neustrezna prehrana lahko negativno vpliva na razvoj kosti in hrbtenice. Mladični morajo biti hranjeni s hrano za mladičke, saj omogoča enakomerno rast, vsebuje več hranil, saj so tudi potrebe zaradi rasti večje.

Tudi odrasli jazbečar potrebuje stabilen in uravnotežen režim hranjenja ter prehrano prilagojeno stopnji aktivnosti. Ker je pasma nagnjena k pridobivanju telesne teže je priporočljivo hranjenje v manjših obrokih, ki so natančno odmerjeni. Hladno stiskana hrana z okusom jagnjetine, piščanca ali lososa je še posebej priporočljiva, saj vsebujejo nižji delež maščob in tako pomagaj ohranjati primerno telesno težo. Če ima kuža težave z alergijami pa se okusu piščanca izognemo. Tudi odraslim psom lahko obroke kombiniramo z mokro hrano vendar moramo biti pozorni da le to pravilno odmerimo. Priboljški pa naj bodo del treninga in ne nadomestilo za obroke.

Pri starejših psih se presnova upočasni zato naj bo hrana manj kalorična in več poudarka moramo posvetiti sklepom in hrbtenici. Zato je starejšim psom priporočljivo dodajati naravni vir glukozamina, kot je Canis Extra Gelenkvital.

Vzgoja, trening in učenje

Vzgoja standardnega jazbečarja je lahko zelo prijetna, a hkrati tudi izziv. Gre za inteligentnega in učljivega psa, ki pa ima močno izražen svoj značaj in precej samostojno razmišljanje. Prav zato zahteva doslednega, potrpežljivega in razumevajočega lastnika. Vzgojo je najbolje začeti že takoj, ko mladička sprejmemo v svoj dom. Zgodnja socializacija je ključna, mladič naj spozna različne ljudi, pse, okolja in situacije. Tako odraste v samozavestnega, stabilnega in prijaznega psa. Pomembno je, da se že zgodaj nauči osnovnih pravil sobivanja v domu, kot so čistoča, mirno vedenje in spoštovanje osebnega prostora.

Treningi naj bodo kratki, raznoliki in zabavni saj se kljub tudi, da so zelo učljivi tudi hitro naveličajo. Pozitivna motivacija (pohvala, priboljški, igra) daje najboljše rezultate, grobost in kaznovanje pa sta neučinkovita in lahko porušita zaupanje. Zelo hitro opazijo nedoslednost in jo znajo izkoristiti. Če jim je nekaj enkrat dovoljeno, bodo to poskusili ponoviti tudi drugič. Zato je pomembno, da vsi družinski člani upoštevajo enaka pravila. Dosledna, a prijazna vzgoja pomaga oblikovati zanesljivega in ubogljivega psa.

Osnovni ukazi, kot so sedi, prostor, pridi in počakaj, so pomembni tako za varnost kot za vsakdanje življenje. Jazbečar jih je sposoben dobro osvojiti, če je trening prilagojen njegovemu tempu in značaju. Zaradi močnega lovskega nagona pa je še posebej pomembno utrjevanje odpoklica. Vzgoja jazbečarja zahteva nekaj več potrpežljivosti, a trud je poplačan. Ko enkrat razume, kaj se od njega pričakuje in zaupa lastniku, postane zanesljiv in prijeten spremljevalec.

Aktivnosti, količina gibanja in okolje za bivanje

Standardni jazbečar je majhen pes z ogromno energije in radovednosti. Kljub kratkim nogam je zelo vzdržljiv, pogumen in radoveden in vse to ga žene k raziskovanju okolice. Da ostane zdrav, srečen in zadovoljen, potrebuje tako telesno kot mentalno aktivnost. Jazbečar potrebuje vsakodnevno gibanje, vendar ne nujno ekstremno naporno. Za povprečnega psa zadostujeta 1–2 daljša sprehoda na dan (vsaj 30–60 minut skupaj) ter dodatna kratka igra ali vohljanje na vrtu ali v naravi.

Pomembno je, da gibanje ne vključuje prekomernega skakanja ali padanja s pohištva, saj je hrbtenica jazbečarja občutljiva. Standardi jazbečar se dobro prilagodi življenju v stanovanju, vendar potrebuje redne sprehode in miselno zaposlitev. Hiša z vrtom je zanj idealna saj lahko raziskuje okolico in različne vonjave. Vrt mora biti dobro ograjen, da pes ne mora splezati pod ograjo, ker so zelo radovedni in bodo odšli na lov za zanimivim vonjem ali živaljo. Vrt pa nikakor ne sme nadomestiti rednih sprehodov.

V hiši pa mu je potrebno zagotoviti udoben prostor za počitek, ki naj bo miren, topel in brez prepiha. Zaradi občutljive hrbtenice pa je pomembno, da mu omejimo gibanje po stopnicah, preprečiti skakanje z višine ter preprečiti hojo po spolzkih tleh.
Njihovo idealno okolje je tisto, ki mu nudi dovolj gibanja, varnosti in človeške bližine. Ne glede na velikost doma pa je najpomembnejše, da se počuti kot del družine.

Mladički, vzreditelji in cena

Cena mladička standardnega jazbečarja je odvisna od vzreje, tipa dlake, rodovnika in ugleda vzreditelja. Za slovenski in evropski trg je običajna cena nekje med 1.200 in 2.500 evri za mladička z rodovnikom, le ta pa je lahko višja pri mladičkih z odličnim rodovnikom ali posebnim tipom dlake.

Izbira pravega vzreditelja je eden izmed najpomembnejših korakov pri nakupu mladička. Dober vzreditelj ne skrbi le za lep videz psa, temveč predvsem za njegovo zdravje in značaj.

• Zdravje staršev: odgovoren vzreditelj bo pokazal zdravstvene teste staršev. Posebna pozornost mora biti namenjena zdravju hrbtenice, očem in splošnemu stanju ter telesni kondiciji.
• Rodovnik: mladički moraj imeti uradni rodovnik priznane kinološke organizacije. Rodovnik je dokaz nadzorovane vzreje in sledljivosti porekla.
• Okolje kjer mladički odraščajo: ob obisku je potrebno biti pozoren na čistočo in urejenost prostora, kako se mladički obnašajo ob ljudeh. Mladički ki odraščajo v domačem in urejenem okolju so običajno bolj samozavestni in bolje socializirani.
• Socializacija mladičkov: dober vzreditelj bo mladičke navajal na različne zvoke in ljudi, rokovanje in osnovne rutine.
• Odnos vzreditelja do bodočega lastnika: odgovoren vzreditelj bo želel izvedeti kam bo mladiček odšel, kakšen ima bodoči lastnik življenjski slog ter bo nudil pomoč in nasvete tudi po oddaji mladička.
• Starost mladička ob oddaji: Mladič mora biti ob oddaji star najmanj 8 tednov, ob oddaji mora biti cepljen, čipiran in tretiran proti notranjim parazitom.

Pri sumljivo nizkih cenah je potrebna previdnost, saj je le ta pogosto znak neodgovorne vzreje, pomanjkanja zdravstvenih pregledov in slabih pogojev za mladičke. Pri psu, ki bo z nami več let je kakovost vzreje pomembnejša od prihranka.

Zgodovina pasme jazbečar

Standardni jazbečar je ena izmed najbolj prepoznavnih pasem na svetu, a njegova zgodovina sega daleč v preteklost. Izvira iz Nemčije, kjer so ga vzrejali predvsem kot pogumnega lovskega psa za delo pod zemljo. Ime “jazbečar” izhaja iz nemških besed Dachs (jazbec) in Hund (pes), kar neposredno pove njegov prvotni namen – lov na jazbeca. Zaradi nizkega, dolgega telesa in močnih krempljev je bil popoln za raziskovanje rovov, kjer so se skrivali jazbeci, lisice in druge podzemne živali. Pasmo so skrbno vzrejali za vzdržljivost, pogum in inteligenco.

Kljub majhni rasti je jazbečar moral biti sposoben samostojnega dela, odločnega soočanja z lovskim plenom in vzdrževanja poguma tudi v zahtevnih situacijah. V 19. stoletju so nemški kinologi začeli standardizirati pasmo, da bi ohranili njene značilne lastnosti, dolg trup, kratke noge, pogum in vzdržljivost. Sčasoma se je standardni jazbečar razširil po Evropi in svetu, najprej kot lovski pes, kasneje pa tudi kot družinski spremljevalec in razstavni pes. Danes standardni jazbečar kljub svoji zgodovini lovca uživa status ljubljenčka in družinskega psa. Njegov značaj, radovednost in pogum pa še vedno odražajo njegov lovski izvor, kar mu daje poseben čar in prepoznavnost.

Zanimiva dejstva o pasmi

• Majhen pes = velik pogum: Jazbečar je bil vzrejen na lov na jazbeca, žival, ki je pogosto večja in močnejša od njega. Pogum in odločnost sta mu še danes zapisana v značaju.
• Ime izhaja iz nemščine: Dashs pomeni jazbec, Hund pa pes. Dobesedno torej pomeni jazbečev pes.
• Jazbečarji lahko prehodijo dolge razdalje in imajo veliko energije, čeprav na videz delujejo bolj kot ”kavč psi”.
• Tri vrste dlake, en značaj: Kljub temu, da se razlikujejo po videzu po značaju ostajajo enaki – samosvoji, pametni in pogumni.
• Izrazit glas: Imajo močan in globok lajež, ki pogosto preseneti glede na njegovo velikost. So dobri mali čuvaji.
• Zelo zvest svojemu človeku: močno se navežejo na lastnika in si pogosto izberejo ”svojega” človeka, ki mu sledi po hiši in želi biti vedno ob njem.