V razcvetu je vse več kinoloških disciplin, ki omogočajo aktivno preživljanje prostega časa z našimi kosmatinci. Med novejšimi, ki pridobivajo na priljubljenosti tudi v Sloveniji, je zagotovo canicross, oziroma tek s psom. Ker dnevi postajajo daljši in vreme primerno za zunanje aktivnosti, smo se v tokratnem članku podali v svet pasjih vlečnih disciplin. Če se spogleduješ s kakšno športno disciplino in ti je tek pri srcu, je modra čas, da poskusiš s canicross disciplino.
Canicross skozi zgodovino
Gre za pasjo vlečno disciplino, katere korenine segajo daleč v zgodovino, ko so v deželah večnega snega za transport uporabljali zgolj pasje vprege. Še danes velja, da so psi bolj zanesljivi od novodobnih snežnih transportnih alternativ, saj zaznajo nevarna področja, kot je na primer tanek led in tja nikdar ne zaidejo. Canicross je zelo mlada disciplina, ki se je razvila kot posledica tega, da v našem podnebju ni dovolj dolgih zim, da bi psi vlekli vprego po snegu.
Ljudje so zato začeli iskati različne druge načine, kako psom omogočiti vleko, in sčasoma so nastale tako imenovane “dryland” discipline, med katere sodijo bikejoring in canicross. Obema je skupno to, da potekata na “suhem” in ne na snegu, razlikujeta pa se v tem, na katero prevozno sredstvo je pes pripet. Canicross velja za najbolj enostavno izmed teh disciplin, saj zanj ne potrebujemo veliko opreme in ga lahko treniramo praktično kjer koli, s katero koli pasmo psa.
Kaj je canicross?
Pri canicrossu gre, kot že samo ime pove, za tek s psom (cani = pes, cross = tek). Pri tem sta tekač in pes ves čas povezana z elastično vrvjo in skupaj premagujeta določene razdalje, pri čemer morata delovati usklajeno, kot ekipa, saj gre za delo v tandemu. Elastična vrv je pri tem ves čas napeta, saj pes svojega vodnika vleče, vodnik pa psu sledi, ga usmerja, ter pomaga po svojih najboljših močeh.
Katere pasme so primerne za canicross?
Prav vse! Vsak pes, ki je zdrav in nima mišično-skeletnih težav, je lahko canicross pes. Pri tem je seveda treba upoštevati, da se večje pasme dlje časa razvijajo in zato s treningi pri njih začnemo kasneje. V vsakem primeru s canicrossom pri nobeni pasmi ne začnemo pred dopolnjenim 1. letom starosti. V kolikor ima pes veselje do gibanja in tendenco k vlečenju, je canicross primerna športno kinološka disciplina zanj.
Kako naučiti psa na to disciplino?
Pomembno je, da od psa ne zahtevamo preveč. Canicross naj psu predstavlja zabavo in sprostitev. Najprej je pomembno, da psa naučimo vleči- to je včasih lahko zelo težko, saj večino časa od svojih kosmatincev zahtevamo ravno obratno; hojo na popuščenem povodcu. Da bi to dosegli, striktno ločimo vlečno oprsnico od ovratnice oziroma oprsnice za sprehod, saj bo naš kuža le tako lahko razlikoval med tem, kdaj se od njega vlečenje pričakuje ter kdaj ne.
Ko psu enkrat predstvimo vlečno oprsnico, nagrajujemo vsako obnašanje, ki vključuje, da se pes nasloni in upre v oprsnico, pri čemer začutimo, da nas povleče. Začnemo z majhnimi razdaljami, lahko zgolj s hojo in tek uvedemo šele, ko se pes v oprsnici dobro počuti in razume, da je namenjena vlečenju. Ko pes vleko osvoji, začnemo s postopnim treniranjem razdalj in ukazov za smeri, ki so pri canicrossu zelo pomembni.
Pri tem ni pomembno, katere besede izberemo za ukaze, sta pa v canicrossu najbolj uveljavljena ukaza GEE (pomeni desno) in HAW (pomeni levo), saj si ju psi hitro zapomnijo in ju je lahko izgovoriti. Treninge lahko popestrimo z vajami prehitevanja drugih psov, izbiro bolj zahtevnih terenov, ali pa zgolj s skupnimi treningi z drugimi psi, saj se tako psi še bolj zabavajo in učijo drug od drugega.
Za nagrajevanje vsakega doseženega koraka so vam v pomoč Naturavetal priboljški za nagrajevanje ali za nagrajevanje uporabljajte kar hrano. Naturavetal hladno stiskana hrana za pse je v obliki ploščic, ki so krhke in tako izjemno primerne tudi kot nagrada v času treninga.
Ali je potrebno ogrevanje?
Ker gre za šport, pri katerem na telo delujejo velike sile, je ogrevanje izjemnega pomena tako za tekača kot za psa. Sebe vedno ogrejemo preden začnemo ogrevati našega kosmatinca. Samo ogrevanje psa naj traja med 10-15 minut, začne pa naj se s sprehodom, ki je namenjen temu, da se pes polula in pokaka, saj se tako med treningom ne bo potrebno ustavljati za stranišče. Intenzivnost ogrevanja postopoma zvišujemo.
Začnemo lahko s prepostimi vajami za aktivacijo določenih mišičnih skupin, kot so na primer vrtenje v krogu okrog svoje osi v obe smeri, izmenično dvigovanje šape za aktivacijo ramenskega sklepa, poskoki v zrak, hoja nazaj za koordinacijo zadnjih nog, vstajanje in leganje, itd. V nadaljevanju lahko skupaj s psom naredimo nekaj kratkih hitrih šprintov, da aktiviramo celotno telo in ga pripravimo na višjo intenzivnost vadbe, ki sledi. Po ogrevanju psu nadanemo oprsnico ter mu tako damo znak, da se bo trening začel.
Ali je potrebna posebna oprema?
Kot vsak šport, tudi canicross zahteva nekaj posebne opreme, da lahko trening poteka kvalitetno in da se tako pes kot tekač med tekom dobro počutita. Najprej je potrebna kvalitetna vlečna oprsnica, ki psu omogoča nemoteno gibanje in hkrati omogoča, da se pes vanjo nasloni ter tako kar najbolj izkoristi vlečno silo. Oprsnica naj bo podaljšana čez celotno telo in se zapenja na bazi repa, saj se vlečna sila le tako lahko lepo porazdeli po celotnem telesu. Material naj bo lahek in mehak, pomembno je, da psa oprsnica med gibanjem ne žuli.
Ker so si psi med seboj različni, je treba poiskati takšno oprsnico, ki našemu kužku najbolj ustreza. Naslednji kos opreme je elastična vrv, ki povezuje psa in tekača. Obstaja več različic vrvi, razlikujejo pa se po dolžini, raztegljivosti in materialu. Izberemo lahko takšno, ki nam najbolj ustreza, načeloma pa se za tek s psom uporabljajo vrvi dolžine 1,5 metra, ki omogočajo ravno dovolj prostora za nemoteno gibanje psa.
Zadnji kos opreme, ki ga potrebujemo za canicross, je pas za tekača. Gre za poseben pas, ki nekoliko spominja na plezalnega, tekaču pa omogoča prostoročno gibanje. Pas naj bo lahek, iz materialov, ki dihajo, omogoča naj nemoteno gibanje, hkrati pa naj dobro podpira ledveni del hrbta, da ne pride do poškodb tekača. Na pas si nato s plezalno zaponko pripnemo elastično vrv, na vrv pa zapnemo psa.
Osebna izkušnja s tem športom
Pogovarjali smo se s študentko veterinarske medicine, Laro Puc, ki se s canicrossom aktivno ukvarja že 7 let. S svojo psičko Nylo je tekmovala že na mnogih domačih, pa tudi mednarodnih tekmah, med drugim tudi na evropskem in svetovnem prvenstvu. Na canicross gleda kot na čudovito skupno aktivnost, ki te še dodatno poveže s tvojim psom, pri tem pa pozabiš na vse napore, ki jih skupaj premagujeta.
Pravi, da gre za pravo delo v tandemu, saj pri canicrossu s psom postaneta celota, ki deluje za en skupen cilj. Kljub temu, da sama ni bila nikoli navdušena nad tekom, jo je canicross tako navdušil, da sedaj organizira tečaje in delavnice canicrossa po kinoloških društvih v Sloveniji, da bi se s to športno kinološko disciplino spoznalo več ljudi. Lara namreč meni, da je aktivno preživljanje skupnega časa z našimi kosmatinci izjemnega pomena in pravi, da canicross omogoča prav to.
