V juniju, ravno na prvi poletni dan, smo si z družino in našim psom Pinom zaželeli enega pravega planinskega dneva, zato smo se odločili, da gremo na izlet v Bohinj. Z nami so šli tudi prijatelji, ki so pripeljali svoja dva psa, tako da je tudi naš Pin imel družbo.
Iz Maribora smo se zgodaj zjutraj odpravili proti Bohinjski Bistrici, potem pa nadaljevali proti Triglavskemu narodnemu parku. Naš cilj je bila planina Blato, od koder smo peš nadaljevali proti koči na Planini pri Jezeru in nato še do Dednega polja.
Po cesti smo se povzpeli precej visoko nad dolino. Za uporabo ceste smo ob izhodu plačali 20 evrov. Ko smo se okoli devete ure zjutraj pripeljali na parkirišče na planini Blato, smo bili malo presenečeni, saj je parkirišče bilo skoraj polno. Glede na zgodnjo uro smo pričakovali manj ljudi, ampak smo kasneje ugotovili, da je to zelo priljubljena izhodiščna točka za različne pohodne poti.
Izlet s Pinom v Bohinj in vremenske razmere
Na srečo smo imeli res čudovito vreme. Nebo je bilo brez oblačka, sonce je prijetno sijalo, temperature pa so bile ravno prave za hojo. Takrat smo vedeli, da nas čaka lep pohodniški dan. Preden smo se odpravili, smo še enkrat preverili, ali imamo s seboj vse. V nahrbtnik smo dali dovolj vode zase in za pse, malico in nekaj priboljškov, zložljivo posodico za vodo in še nekaj osnovnih stvari. Pri tem smo ugotovili, da imamo s sabo več stvari za Pina, kot zase.
Naš Pin je štiri leta star Cavapoo in tehta približno deset kilogramov. Pohodov je vajen že od malega in je v zelo dobri kondiciji, zato nismo imeli nobenih dvomov, da poti ne bi zmogel. Že pri avtu je bil ves navdušen, veselo je mahal z repom in vmes tudi malo zalajal – od sreče seveda.
Pin je komaj čakal, da gremo
Večino poti je bil Pin spuščen, saj je zelo dobro vodljiv in se na klic vedno vrne. Ves čas smo ga spremljali in pazili, da ni šel predaleč. Posebej smo pazili, ko so prišli mimo drugi psi in, ko je bil dokaj blizu pašnih živali – v našem primeru krav. Naši prijatelji so imeli s seboj še dva psa, zato je imel Pin ves čas družbo. To mu je bilo zelo všeč. Vsake toliko so se ustavili, se povohali, malo poigrali in nato nadaljevali pot. Med hojo niso imeli nobenih težav.
Izlet s Pinom v Bohinj: Skozi gozd smo hodili do koče na Planini pri Jezeru
S planine Blato smo se odpravili po označeni poti proti koči na Planini pri Jezeru. Pot je potekala skozi gozd, zato vročine skoraj nismo občutili. Pot je bila ravno prava za sproščen pohod. Hodili smo v zmernem tempu saj se nam ni nikamor mudilo. Ob poti smo srečevali veliko različnih pohodnikov. Nekateri so bili sami, drugi v družbi, dosti pa jih je imelo s sabo pse, kar je bilo Pinu še posebej zanimivo. Z nekaterimi so se samo povohali in šli dalje, z drugimi so se še na hitro poigrali.
Po približno dobri uri hoje smo prišli do koče na Planini pri Jezeru. Okolica je bila precej živahna, saj je bilo tam veliko pohodnikov, obiskovalcev in tudi pašnih živali.
Na planini smo imeli eno manjšo pasjo nezgodo
Pri koči smo opazili opozorila in piktograme, da morajo biti psi pripeti. Pravila smo seveda upoštevali, zato smo pse pripeli na povodce. Tam smo si vzeli prvo malo daljšo pavzo in se usedli za mize, ki so bile pred kočo. Spili smo pijačo, se malo odpočili in počasi nadaljevali pot. Ko smo že bili malo oddaljeni od koče smo pse ponovno spustili iz povodcev, da so lahko sami prosto hodili.
Na planini pa smo morali paziti še na nekaj drugega. Travniki so bili polni kravjih iztrebkov. Na prvi pogled so izgledali čisto suhi, ampak ko smo pogledali malo boljše, smo videli, da je bila zunanja plast samo posušena, znotraj pa so bili še vedno mokri. Ves čas smo zato pazili na Pina, da se ne bi po kakšnem povaljal. Kljub temu se temu ni mogel izogniti. Ni se sicer po nobenem povaljal, je pa enega naravnost pohodil. Malo smo se zaskrbljeno pogledali med seboj, ampak se na koncu samo zasmejali – takrat smo vedeli, da ga bomo zvečer morali dobro skopati.
Dedno polje nas je pričakalo z lepimi razgledi
Od koče na Planini pri Jezeru smo nadaljevali proti Dednemu polju. Ta del poti je trajal še nekaj več kot pol ure. Pokrajina se je počasi začela odpirati in razgledi so postajali vedno lepši. Pred nami so se kazali vrhovi Julijskih Alp, okoli nas pa so bili pašniki, gozdovi in planinski travniki. Res je bilo čudovito za opazovanje pokrajine.
Pin je bil tudi tukaj še vedno poln energije. Glede na to, koliko smo že prehodili, bi pričakovala, da bo vsaj malo utrujen. On je ves čas tekel malo pred nami, se nato vrnil nazaj k nam in potem spet tekel dalje. To je ponavaljal celo pot in na koncu zagotovo naredil trikrat daljšo pot, kot mi. Ko smo prišli do Dednega polja, smo se usedli na travo, pojedli malico in enostavno uživali v miru in razgledih. Pin je dobil vodo in nekaj priboljškov, ki si jih je po hoji res zaslužil. Tudi druga dva psa sta si malo odpočila.
Nazaj proti avtu in še skok v Bohinjsko jezero
Po počitku smo se počasi odpravili nazaj proti planini Blato, kjer smo imeli parkiran avto. Šli smo po isti poti, po kateri smo prišli. Vračanje je minilo precej sproščeno, saj smo pot že poznali. Ko smo prišli do avta, smo bili že res malo utrujeni, Pin pa je izgledal, kot da bi z veseljem prehodil še nekaj kilometrov. Vse skupaj smo tisti dan prehodili 10 kilometrov.
Ker še ni bilo tako pozno in je bilo vreme res lepo, smo se odločili, da se odpeljemo še do Bohinjskega jezera. Psi so se tam prijetno osvežili in res jim je zelo pasalo. Pin je bil po kopanju še bolj zadovoljen. Malo smo posedeli ob jezeru in se potem počasi vrnili proti domu.
Preprost izlet s Pinom v Bohinj, ki ostane v spominu
Ko smo se pozno popoldne vračali proti Mariboru, sem razmišljala, kako so včasih ravno najbolj preprosti dnevi tudi najlepši. Včasih je dovolj dobra družba, čudovita narava in pes, ki ti ves čas veselo hodi ob strani. Pin je ves dan raziskoval, spoznaval nove pasje prijatelje, se malo umazal, stopil v kravji iztrebek in se na koncu še skopal v jezeru. Mislim, da je bil zanj to popoln dan.
Če razmišljate o podobnem izletu s psom, se mi zdi pot od planine Blato do Dednega polja zelo lepa izbira za psa, ki ima vsaj malo kondicije. Pot ni pretirano zahtevna, veliko je sence, vmes pa je dovolj možnosti za počitek. Seveda je treba imeti s seboj dovolj vode, tudi za psa, paziti na pašne živali in upoštevati pravila glede vodenja psov.
