Osteosarkom pri psih je agresiven maligni tumor kosti, ki se najpogosteje pojavlja pri velikih in zelo velikih pasmah. Največkrat prizadene dolge kosti okončin, vendar se lahko razvije tudi v drugih kosteh, na primer v čeljusti, rebrih, medenici ali hrbtenici. Značilni znaki so predvsem bolečina, šepanje in oteklina, bolezen pa se lahko hitro širi v druge dele telesa, zlasti v pljuča.
V članku bomo pojasnili, kaj je osteosarkom, zakaj nastane, katere pse pogosteje prizadene, kateri so prvi znaki, kako potekata diagnoza in zdravljenje ter kakšna je prognoza. Posebno pozornost bomo namenili tudi podporni terapiji, kakovostni prehrani in prehranski podpori imunskega sistema. Pomembno pa je poudariti, da naravna prehrana in prehranski dodatki ne zdravijo osteosarkoma in ne morejo nadomestiti kirurškega, onkološkega ali protibolečinskega zdravljenja.
Kaj je osteosarkom pri psih?
Osteosarkom je maligni tumor kostnega tkiva in eden najpogostejših primarnih kostnih tumorjev pri psih. Poštevilnih podatkih predstavlja več kot 85 % malignih tumorjev kosti pri psih. V prispevku rak pri psih pa najdeš še informacije o drugih vrstah tumorjev.
Tumor nastane iz nenormalno spremenjenih celic, povezanih z nastajanjem kostnine. Te rakave celice začnejo nenadzorovano rasti ter hkrati tvoriti nenormalno kostno tkivo in uničevati zdravo kost. Posledica je kost, ki je lahko:
- oslabljena,
- boleča,
- nepravilno oblikovana,
- bolj dovzetna za zlom.
Osteosarkom je zato bolezen, ki ni nevarna samo zaradi širjenja rakavih celic, ampak lahko že sam primarni tumor povzroča zelo močno bolečino in pomembno zmanjša kakovost življenja psa. Najpogosteje govorimo o apendikularnem osteosarkomu, kadar tumor prizadene okončine. Obstaja pa tudi aksialni osteosarkom, pri katerem tumor nastane na kosteh trupa ali glave, na primer na čeljusti, lobanji, rebrih, medenici ali hrbtenici.
Kje se osteosarkom pri psih začne, ali se lahko širi?
Osteosarkom se začne v kosti. Pri psih najpogosteje prizadene dolge kosti sprednjih ali zadnjih nog. Pogosta mesta so predvsem območja blizu sklepov, kjer je kost presnovno aktivna. Tumor lahko nastane tudi v čeljusti, rebrih, lopatici, medenici ali drugih delih okostja. Posebnost osteosarkoma je njegova zelo velika sposobnost metastaziranja.
Najpogosteje se širi s krvjo v pljuča, lahko pa metastaze nastanejo tudi v drugih kosteh in notranjih organih. Običajno ima veliko psov že ob postavitvi diagnoze mikroskopske metastaze, čeprav jih na rentgenskih posnetkih pljuč še ni mogoče videti. To je eden od razlogov, zakaj odstranitev primarnega tumorja sama po sebi pogosto ni dovolj.
Če na RTG pljuč ni vidnih metastaz, to torej še ne pomeni nujno, da rakave celice niso že prisotne drugje v telesu. Govorimo lahko o mikrometastazah, ki so tako majhne, da jih s standardnimi slikovnimi preiskavami še ne zaznamo. Zaradi tega veterinar po potrjeni diagnozi pogosto priporoči tudi določitev razširjenosti bolezni, ki lahko vključuje:
- krvne preiskave,
- rentgen pljuč,
- ultrazvok trebuha,
- CT,
- pregled in po potrebi vzorčenje bezgavk.
Kako nastane osteosarkom?
Natančnega vzroka za nastanek osteosarkoma pri večini psov ne poznamo. Bolezen je najverjetneje posledica kombinacije genetske nagnjenosti, telesne velikosti, hitre rasti kosti in naključnih sprememb v celicah, ki se skozi življenje kopičijo. Močna pasemska predispozicija kaže, da ima genetika pri nastanku bolezni pomembno vlogo. Posebej pogosto se osteosarkom pojavlja pri velikih in zelo velikih pasmah.
Pomemben dejavnik je verjetno tudi sama velikost psa. Večje kosti vsebujejo več kostnih celic, med rastjo pa se zelo hitro spreminjajo in obnavljajo. Več delitev celic pomeni tudi več možnosti, da pride do napake v njihovem genskem materialu. Osteosarkom včasih opazimo po manjši poškodbi ali udarcu, vendar poškodba praviloma ni vzrok raka. Pogosteje se zgodi, da poškodba povzroči bolečino na mestu že obstoječega tumorja in lastnik zato prvič opazi težavo.
So določene pasme, starostne skupine ali spol bolj podvržene k nastanku osteosarkoma?
Da. Velike in zelo velike pasme imajo bistveno večje tveganje za osteosarkom kot majhni psi. Med pasme z večjim tveganjem sodijo na primer: rotvajler, nemška doga, bernardinec, doberman, nemški ovčar in zlati prinašalec.
Povprečna starost ob diagnozi pa je približno 7 do 10 let. Opisan je tudi manjši drugi vrh pojavnosti pri mladih psih okoli 1–2 let. To pomeni, da osteosarkom ni izključno bolezen starejših psov. Pri zelo velikih, hitro rastočih pasmah se lahko pojavi tudi precej zgodaj.
Glede spola ni tako jasne povezave. Nekatere raziskave so v posameznih populacijah našle določene razlike med samci in samicami, vendar splošno gledano ni dosledno potrjene izrazite spolne predispozicije. Bistveno močnejša dejavnika tveganja sta velikost psa in genetika.
Kateri so znaki osteosarkoma?
Najpogostejši znak osteosarkoma je bolečina. Če tumor prizadene nogo, lastniki običajno najprej opazijo šepanje. Sprva je lahko občasno in ga hitro pripišemo nategu mišice, poškodbi ali artritisu. Sčasoma pa se šepanje praviloma stopnjuje. Pojavijo se lahko:
- vztrajno šepanje,
- bolečina ob dotiku,
- oteklina na prizadeti kosti,
- zmanjšana želja po gibanju,
- težje vstajanje,
- izguba mišične mase na prizadeti nogi,
- nemir in težave pri spanju zaradi bolečine.
Tumor uničuje normalno strukturo kosti, zato lahko nastane tudi patološki zlom. To pomeni, da se kost zlomi že ob razmeroma majhni obremenitvi, ker je zaradi tumorja močno oslabljena.
Če je osteosarkom na drugem delu telesa, so simptomi odvisni od njegove lokacije. Pri tumorju čeljusti lahko opazimo: oteklino obraza, težave pri hranjenju, bolečino pri odpiranju gobca, in izgubo apetita. Pri prizadetosti hrbtenice se lahko pojavijo bolečina, težave pri hoji ali celo nevrološki znaki.
Če se bolezen razširi v pljuča, se lahko v napredovali fazi pojavijo: kašelj, oteženo dihanje, zmanjšana vzdržljivost in splošna oslabelost. Pomembno je poudariti, da pljučne metastaze dolgo časa lahko povzročajo zelo malo očitnih simptomov.
Diagnoza in zdravljenje osteosarkoma
Ob sumu na osteosarkom veterinar najprej opravi klinični pregled in običajno rentgensko slikanje prizadete kosti. Na rentgenski sliki lahko osteosarkom povzroči značilne spremembe, kot so: razgradnja kosti, nastajanje nove nepravilne kostnine in oteklino okoliških mehkih tkiv. Vendar samo rentgenska slika praviloma ne omogoča popolnoma dokončne diagnoze.
Za potrditev je lahko potrebna biopsija kosti, pri kateri se odvzame vzorec spremenjenega tkiva in ga pregleda patolog. Histološka preiskava vzorca je najzanesljivejši način potrditve diagnoze. Ko je diagnoza postavljena, se oceni tudi morebitna razširjenost bolezni.
Operacija
Pri osteosarkomu okončine je standardno zdravljenje pogosto amputacija prizadete noge. Čeprav je odločitev za amputacijo za lastnika zelo težka, je treba upoštevati, da je prizadeta kost lahko izjemno boleča. Odstranitev noge zato pogosto zelo hitro zmanjša bolečino. Veliko psov se na življenje na treh nogah prilagodi bolje, kot lastniki pričakujejo, predvsem če druge noge in hrbtenica dobro delujejo. Pri nekaterih psih je možna tudi operacija z ohranitvijo uda, vendar ni primerna za vsak tumor in ima lahko več zapletov.
Kemoterapija
Ker je osteosarkom sistemska bolezen z zelo velikim tveganjem za mikrometastaze, se po odstranitvi primarnega tumorja pogosto priporoča kemoterapija. Namen kemoterapije je predvsem upočasniti razvoj metastaz.
Paliativno zdravljenje
Če operacija ni mogoča ali se lastnik zanjo ne odloči, se zdravljenje usmeri predvsem v zmanjševanje bolečine in ohranjanje kakovosti življenja. Pri osteosarkomu je ustrezno lajšanje bolečine izredno pomembno.
Podporna terapija – naravna prehrana in krepitev imunskega sistema
Pri psu z osteosarkomom prehrana in prehranski dodatki predstavljajo podporo organizmu, ne pa zdravljenje raka. Najpomembnejši cilj prehranske podpore je, da pes:
- ohranja primerno telesno težo,
- ne izgublja mišične mase,
- dobi dovolj kakovostnih beljakovin,
- zaužije dovolj energije,
- dobro prebavlja hrano,
- hrano z veseljem uživa tudi med zdravljenjem.
Pri bolnem psu je apetit včasih zmanjšan zaradi bolečine, zdravil, kemoterapije ali splošnega slabšega počutja. V takem primeru je pogosto pomembnejše, da pes sploh zaužije dovolj kakovostne hrane, kot pa da prehrano po nepotrebnem zelo omejujemo. Koristen dodatek so lahko omega-3 maščobne kisline EPA in DHA, na primer iz kakovostnega ribjega ali algnega olja. Omega-3 sodelujejo pri normalnih protivnetnih procesih in so pomembne za kožo, živčevje, sklepe ter številne druge funkcije organizma.
Pri psih z občutljivo prebavo ali po zdravljenju z antibiotiki so lahko smiselni tudi probiotiki in prebiotiki, saj podpirajo črevesno mikrobioto.
Zakaj je pomembna krepitev imunskega sistema?
Imunski sistem ima pomembno vlogo pri prepoznavanju in odstranjevanju nenormalnih celic, sodeluje pri celjenju tkiv ter ščiti organizem pred okužbami. Pri psu z rakom je lahko organizem dodatno obremenjen zaradi: same bolezni, operacije, bolečine, kemoterapije, zmanjšanega apetita, izgube mišične mase in stresa.
Za normalno delovanje imunskega sistema pes potrebuje zadostne količine:
- kakovostnih beljakovin,
- esencialnih maščobnih kislin,
- vitaminov,
- mineralov.
Največ lahko za imunski sistem naredimo z naravno in uravnoteženo prehrano h kateri pa lahko dodamo še dodatne vitamine, minerale in antioksidante. Zelo pomembno je, da so vitamini in minerali naravnega izvora, ki jih imunski sistem psa prepozna in vključi. Sintetični vitamini lahko pri rakavih bolnikih predstavljajo celo dodatno tveganje in so neprimerni, saj jih organizem ne preponza, ne zna izločiti in so vedno dodani v presežkih, takšnih ki jih organizem niti ne more uporabiti.
Canis Extra Aktiv je popolnoma naravna multivitaminska mešanica sestavljena iz posušene zelenjave, zelišč, sadja in alg. S svojo pestrostjo različnih vitaminov, mineralov in drugih fitonutrientov skrbi za hranilno pestrost in je v podporo celicam imunskega sistema. Canis Extra jagodičevje ima podoben vpliv na organizem s pomembnim antioksidativnim delovanjem.
Zakaj je pomembna uravnotežena in naravna prehrana?
Rak lahko precej spremeni potrebe organizma. Nekateri psi postopoma izgubljajo telesno maso in predvsem mišično tkivo, zato je pomembno, da imajo v prehrani dovolj kakovostnih in dobro prebavljivih beljakovin. Naravna oziroma manj intenzivno predelana prehrana je lahko odlična izbira, če je prehransko popolna in uravnotežena.
Pri onkološkem pacientu ni priporočljivo sestavljati zelo restriktivnih domačih diet brez strokovne pomoči, saj lahko hitro pride do pomanjkanja kalcija, cinka, bakra, vitamina D ali drugih esencialnih hranil. Prav tako ni dobro psa z rakom drastično stradati z ogljikovimi hidrati zaradi ideje, da bomo na ta način “stradali tumor”. Presnova raka je veliko bolj zapletena, telo pa še vedno potrebuje energijo za mišice, organe in imunski sistem.
Primerna prehrana mora predvsem pomagati ohranjati: dobro telesno kondicijo, mišično maso, stabilno prebavo in normalen apetit. Če pes prejema kemoterapijo, je zelo pomembna tudi varnost hrane. Zelo surova prehrana lahko pri nekaterih imunsko oslabljenih pacientih pomeni večje mikrobiološko tveganje, zato je smiselno razmisliti o kuhanih obrokih.
Naturavetal hladno stiskana hrana vsebuje visok delež kakovostnih beljakovin brez stranskih živalskih proizvodov. Hrana je tudi popolnoma naravna, brez sintetičnih dodatkov, barvil, stabilizatorjev in najpomembneje brez sintetično dodanih vitaminov in mineralov. Kot popolna hrana je v splošno podporo zdravemu imunskemu sistemu hkrati pa pes iz prehrane dobi popolnoma vse kar potrebuje za zdravje in ohranjanje vitalnosti.
Suha hrana je včasih manj ješča kot mokra hrana, zato v primeru neješčosti svetujemo, da psa hranite z mokro hrano, ki s svojim vonjem in strukturo običajno bolj privlači pse. Naturavetal mokra hrana v pločevinkah je kuhana na pari v kratkih časovnih intervalih, tako da se ohranijo vsa hranila. Tudi naša mokra hrana je popolnoma brez vseh sintetičnih dodatkov in brez ojačevalcev okusa. Prav tako so vse pločevinke brez BPA premaza.
Kakšna je prognoza, kako dolgo lahko pes z osteosarkomom živi?
Osteosarkom je žal ena bolj agresivnih oblik raka pri psih, zato je prognoza včasih lahko slaba.vDolžina preživetja je odvisna od: lokacije tumorja, prisotnosti metastaz, velikosti tumorja, histoloških značilnosti, splošnega zdravstvenega stanja in načina zdravljenja. Brez učinkovitega zdravljenja je preživetje pogosto zelo kratko. Viri navajajo, da večina nezdravljenih psov živi približno 1–2 meseca, predvsem zaradi naraščajoče bolečine ali patološkega zloma.
Po amputaciji brez kemoterapije je mediana preživetja približno 4–6 mesecev. Pri kombinaciji operacije in kemoterapije se mediana preživetja najpogosteje giblje približno okoli 9–12 mesecev. To je mediana, ne rok trajanja življenja. Nekateri psi živijo krajši čas, drugi pa bistveno dlje.
American College of Veterinary Surgeons navaja, da je po zdravljenju z namenom dolgoročnega nadzora bolezni približno 33–65 % psov živih eno leto po diagnozi, približno 16–28 % pa dve leti. Na prognozo močno vpliva tudi mesto tumorja. Nekateri osteosarkomi čeljusti oziroma določene lokacije, kjer je mogoče tumor popolnoma odstraniti, imajo lahko boljši potek, medtem ko so tumorji na nekaterih drugih mestih težje obvladljivi.
Pri odločanju o zdravljenju zato ni pomembno samo vprašanje “koliko časa še?”, ampak tudi kakšna bo kakovost tega časa. Pri mnogih psih lahko dobro nadzorovana bolečina, operacija in ustrezna onkološka terapija omogočijo še več mesecev kakovostnega in aktivnega življenja.
Osteosarkom zahteva hitro in strokovno obravnavo, saj lahko tumor povzroča izrazito bolečino in se zgodaj širi v druge dele telesa. Ob sumu na bolezen je zato pomembno čim prej opraviti diagnostiko in se z veterinarjem oziroma veterinarskim onkologom pogovoriti o možnostih zdravljenja. Prehrana, omega-3 maščobne kisline in druga podporna terapija lahko pomagajo ohranjati dobro telesno stanje psa, vendar ostajajo dodatek k standardnemu zdravljenju in ne njegova zamenjava.
