Hernija pri psu je izraz, ki ga skrbniki najpogosteje uporabljajo za medvretenčno hernijo, torej stanje, pri katerem pride do izbočenja ali izpada medvretenčne ploščice (diska) in posledičnega pritiska na hrbtenjačo ali živčne korenine. Hernijo pri psu zato pogosto imenujemo tudi hernija diska pri psu ali diskus hernija pri psu.
V tem članku boš izvedel, kaj hernija pri psu sploh je, kako jo prepoznamo, katere pasme so bolj ogrožene, kakšne so možnosti zdravljenja ter kako lahko psu pomagamo z ustrezno nego, prehrano in rehabilitacijo. Medvretenčna bolezen diskov je eden pogostejših vzrokov za bolečine v hrbtu, težave pri hoji in v hujših primerih tudi za ohromelost pri psih.
Kaj je hernija pri psu?
Pri psih se izraz hernija v tem kontekstu najpogosteje nanaša na hernijo medvretenčne ploščice (diska) oziroma intervertebral disc disease (IVDD). Med posameznimi vretenci v hrbtenici ležijo medvretenčne ploščice, ki delujejo kot blažilci obremenitev. Ko se disk degenerativno spremeni, poči ali se izboči, lahko njegova vsebina pritisne na hrbtenjačo ali živce. Posledica so bolečina, nevrološki izpadi, slabša koordinacija in v težjih primerih tudi nezmožnost hoje.
Hrbtenico delimo na 5 delov, vsak del ima določeno število vretenc, ki se po živalskih vrstah tudi razlikuje. Hrbtenica psa je sestavljena na naslednji način:
- vratni del, ki je sestavljen iz 7 vretenc, ki omogočajo gibanje vratu
- prsni del, sestavljen iz 13 vretenc, ki so povezana z rebri
- ledveni del je sestavljen iz 7 vretenc, ki podpirajo trebuh
- križni del je sestavljen iz 3 vretenc, ki so zaraščena in tvorijo križnico
- repni del je odvisno od pasme sestavljen iz različnega števila vretenc
Vretenca skupaj tvorijo zaščitni kanal, v katerem poteka hrbtenjača. Med vretenci so diski, ki omogočajo gibljivost in blaženje sil. Diski pomagajo, da ostaja hrbtenica stabilna, mobilna in fleksibilna. Ko pride do hernije, težava ni samo v “hrbtu”, temveč lahko prizadene tudi delovanje živčnega sistema, saj je hrbtenjača ključna za prenos signalov med možgani in telesom.
Med vretenci so nahajajo diski (medvretenčne ploščice), ki imajo dve glavni funkciji:
- želatinozna sredica diska deluje kot hidravlična blazinica,
- bolj čvrst, fibrotičen okolni del pa je zaslužen za moč in vzdržljivost diska.
Tri vrste (tipi) hernije
Dokler medvretenčne ploščice ohranjajo svojo zgradbo deluje vse tako kot mora in pes nima nobenih težav. Težave pa nastopijo, ko se začnejo dogajati spremembe v zgradbi diska, pride do njihove degeneracije in poslednično diski (medvretenčne ploščice) niso več tako prožne in se zmanjša zmožnost blaženja sil. Ob stalnem delovanju sil pa se lahko taka ploščica tudi poškoduje in začne pritiskati na hrbtenjačo. Temu rečemo zdrs medvretenčne ploščice ali bolj poznano hernija diska pri psu.
Pri psih poznamo tri vrste hernije, to so Hansen tipa I, tipa II in tipa III:
Hansen tip I
Gre za obliko, pri kateri pride do akutnega iztiskanja vsebine diska (želetinaste sredice) v hrbtenični kanal. Mehka sredica se iztisne iz svoje oporne strukture (fibrotičen okostni del), s tem pa pritisne na okolico, najpogosteje na hrbtenjačo ali iz nje izhajajoče živce, kar povzroča bolečine in različne nevrološke težave (zanašanje med hojo, izguba refleksov, težave z zadrževanjem urina …). Hernija tipa I se lahko pojavi nenadoma, pogosto z izrazito bolečino in hitrim poslabšanjem nevrološkega stanja.
Ta oblika je značilna predvsem za predisponirane manjše pasme psov na kratkih nogah ( s skupnim imenom jih imenujemo hondrodistrofične pasme psov). Najbolj podvrženi so jazbečarji. Pri tipu I se lahko začnejo težave kazati že v mladosti, lahko že pri starosti okoli dve leti. Pri Hansen tipu I gre za zgodnjo degeneracijo ploščic – spremeni se njihova zgradba. Sredica diska izgubi želatinozno strukturo, s tem postane bolj rigidna in bolj dovzetna za poškodbe.
Hensen tip I se lahko pojavi kjerkoli vzdolž hrbtenice, od vratu do spodnjega dela hrbta. Operacija ima pri tem tipu bolezni medvretenčnih ploščic na splošno dobro prognozo.
Hansen tip II
Pri tem tipu gre bolj za postopno izbočenje diska, ki počasi pritiska na hrbtenjačo. Znaki so lahko bolj kronični, manj dramatični na začetku, a se sčasoma stopnjujejo. Ta oblika se pogosteje opisuje pri starejših psih in pri pasmah, ki niso tako izrazito hondrodistrofične.
Od tipa I se razlikuje po tem, da tu ne pride do iztisnjenja sredice, saj ostane ploščica v večini primerov cela, se pa ploščica iztisne iz svojega fiziološkega položaja in prav tako pritiska na okolne strukture. Temu rečemo izbočenje ploščice (diska) ali protruzija. Operacija pri tem tipu se pogosto ne svetuje.
Hansen tip III
V tem primeru zelo majhna količina materiala medvretenčne ploščice zelo hitro poči in z veliko hitrostjo udari ob hrbtenjačo. Posledica je bolj poškodba v obliki »udarnine« oziroma zmečkanine kot pa stiskanje hrbtenjače. Operacija običajno ni potrebna. ta tip se pojavi se ob poškodbah, lahko pa tudi pri zelo intenzivnih treningih.
Kako vemo, da ima pes hernijo?
Skrbniki najprej pogosto opazijo, da je pes nenadoma manj gibljiv, nerad skače, težje vstaja ali ga boli ob dotiku hrbta oziroma vratu. Nekateri psi začnejo cviliti, hodijo z ukrivljenim hrbtom, držijo glavo nenaravno nizko ali pa se nočejo več igrati in na sprehodu hitro obstanejo. Pri hujših oblikah se pojavijo tudi motnje koordinacije, vlečenje tačk po tleh ali celo ohromelost zadnjih oziroma vseh štirih okončin, odvisno od mesta prizadetosti.
Diagnoze se ne da zanesljivo postaviti samo doma po opazovanju. Veterinar opravi klinični in nevrološki pregled, po potrebi pa tudi slikovno diagnostiko, kot sta CT ali MRI, ki pokažeta mesto in obseg pritiska na hrbtenjačo.
Klinični znaki (simptomi) hernije
Znaki so odvisni od tega, kje v hrbtenici se hernija nahaja in kako močno pritiska na živčne strukture. Med pogoste simptome sodijo:
- bolečina v vratu ali hrbtu
- cviljenje ob dvigu, dotiku ali premikanju
- ukrivljen hrbet ali napeta drža
- togost in nejevolja pri gibanju
- slabša koordinacija
- vlečenje prstov oziroma tačk po tleh
- šibkost zadnjih ali vseh štirih nog
- težave pri vstajanju, hoji ali skakanju
- nezmožnost normalnega uriniranja ali odvajanja v težjih primerih
- delna ali popolna ohromelost
Če pes nenadoma ne more hoditi, izgubi nadzor nad mehurjem ali ima hudo bolečino, je to urgentno stanje in zahteva takojšen veterinarski pregled.
Ali so določene pasme bolj podvržene?
Da, nekatere pasme so bistveno bolj nagnjene k herniji medvretenčnih ploščic. Posebej ogrožene so tako imenovane hondrodistrofične pasme, pri katerih diski degenerirajo prej kot pri drugih psih. Med pogosto omenjenimi pasmami so jazbečar, beagle, shih tzu, pekinezer, lhasa apso in tudi nekatere druge manjše pasme. Pogosteje se težave pojavljajo tudi pri francoskih buldogih in podobnih pasmah, pri katerih so težave s hrbtenico in medvretenčnimi diski dobro znane.
To seveda ne pomeni, da večje ali mešane pasme ne morejo zboleti. Hernija se lahko pojavi pri katerem koli psu, le da je pri določenih pasmah tveganje večje in se težave lahko pojavijo že razmeroma zgodaj v življenju.
Ali spol, starost in življenjski slog vplivajo na razvoj hernije?
Na razvoj hernije vpliva več dejavnikov. Starost je pomembna, ker se medvretenčne ploščice s časom obrabljajo in degenerirajo, vendar se pri nekaterih pasmah ta proces začne zelo zgodaj. Pri manjših predisponiranih pasmah se lahko resne težave pojavijo že pri mlajših odraslih psih.
Spol ni glavni dejavnik, ki bi sam po sebi odločal o nastanku bolezni, vendar veterinar pri oceni vedno upošteva celoten signalement psa, torej pasmo, starost, spol in potek težav.
Pomemben je tudi življenjski slog. Prekomerna telesna teža, slaba mišična podpora trupa, nenadni veliki napori, veliko skakanja, pogosti zdrsi in splošno neprimerna telesna obremenitev lahko povečajo obremenitev hrbtenice. Debelost se v veterinarski literaturi pogosto omenja kot dejavnik, ki lahko prispeva k večjim težavam s hrbtenico.
Možnosti zdravljenja pri veterinarju in operacija hernije pri psu
Zdravljenje je odvisno od stopnje prizadetosti. Pri blažjih primerih, ko pes še hodi in so nevrološki izpadi manjši, lahko veterinar predlaga strogo omejitev gibanja, protibolečinsko terapijo, protivnetna zdravila in natančno spremljanje stanja. Ključno je, da pes v tej fazi resnično miruje, saj lahko prezgodnja aktivnost stanje hitro poslabša.
Strogo mirovanje pomeni, da je pes omejen na kletko ali majhen prostor, kjer ne more vstajati ali se prosto gibati. Lastnik mora v tem primeru zelo skrbno zagotavljati nego, psu prinesti hrano in vodo ter ga nositi ven in mu nuditi oporo pri uriniranju in odvajanju blata. Strogo mirovanje je običajno potrebno približno 4 do 6 tednov. Po tem obdobju se raven aktivnosti psa postopoma povečuje skoraj do običajne. Vendar pa je treba vsako dejavnost, ki vključuje skakanje, iz pasjega življenja trajno odstraniti, saj je tveganje za novo hernijo diska preprosto preveliko.
Pri težjih primerih, še posebej kadar pes ne more hoditi, ima izrazite nevrološke izpade ali se stanje hitro slabša, je pogosto priporočena operacija, s katero veterinar odstrani pritisk na hrbtenjačo. Pri vratnih hernijah je operacija priporočljiva tudi ob hudih bolečinah, ponavljajočih se epizodah ali kadar konzervativno zdravljenje ne pomaga. To kaže, da povezava med možgani in živci, ki oživčujejo prizadeto okončino, ne deluje več pravilno, zato je operacija potrebna, da se razbremeni pritisk na prizadeti živec.
Uspeh zdravljenja je močno povezan s tem, kako hitro je pes pregledan in kako hudo je prizadeta hrbtenjača ob začetku zdravljenja. Prognoza pri herniji pri psih je odvisna od resnosti znakov in od tega, kako hitro se začne zdravljenje. Psi, ki še lahko hodijo in ohranjajo bolečinske reflekse, imajo dobre možnosti (približno 60–75 %), da okrevajo s konzervativnim zdravljenjem.
Vendar pa je pri njih tudi precej večja verjetnost, da se težava ponovi, kot pri psih, ki so zdravljeni kirurško. Psi, pri katerih je stanje hernije ni zelo napredovano imajo ob operaciji praviloma dobro prognozo (približno 90 %). Psi, ki ne čutijo bolečine v tačkah, potrebujejo nujno kirurško obravnavo. Tudi ob operaciji imajo ti psi slabše možnosti za okrevanje kot psi, pri katerih globoki bolečinski refleksi niso izgubljeni.
Ali lahko fizoterapija pomaga pri herniji pri psu?
Da, fizoterapija oziroma veterinarska rehabilitacija je lahko zelo koristna, tako po operaciji kot pri določenih primerih konzervativnega zdravljenja. Njen cilj je zmanjševanje bolečine, preprečevanje izgube mišične mase, izboljšanje gibljivosti, spodbujanje pravilnega gibanja in podpora vračanju nevroloških funkcij.
Fizioterapijo je potrebno izvajati previdno, da pes ne utrpi dodatnih poškodb. Na mnogih območjih delujejo veterinarski fizioterapevti, tudi ustanove, ki izvajajo terapijo v vodi, saj ta pogosto daje zelo dobre rezultate. Kjer takšna pomoč ni na voljo, vas lahko veterinar nauči določenih vaj fizioterapije in vam pove, kako pogosto jih je treba izvajati v posamezni fazi okrevanja.
Med pogoste metode sodijo tudi pasivne vaje obsega gibov, masaža, hidroterapija, vaje za propriocepcijo, laserska terapija in druge tehnike, ki jih izvaja usposobljen strokovnjak. Rehabilitacija je najvarnejša in najučinkovitejša, kadar je del načrta, ki ga vodi veterinar.
Kako skrbeti za psa po operaciji hernije
Po operaciji je zelo pomemben strog nadzor gibanja. Pes mora imeti miren prostor, brez skakanja na kavč, posteljo ali po stopnicah. Pogosto je priporočljivo omejeno gibanje v ograjenem prostoru ali boksu, kratki kontrolirani izhodi na potrebo in natančno upoštevanje navodil veterinarja.
Skrbnik mora spremljati:
- ali pes normalno urinira in odvaja blato,
- ali se bolečina zmanjšuje ali povečuje,
- ali pes ponovno uporablja okončine,
- ali se kirurška rana lepo celi.
V obdobju okrevanja je pomembna tudi pomoč pri vstajanju, zaščita pred zdrsi, mehko vendar stabilno ležišče in po potrebi pas za podporo zadnjega dela telesa. Rehabilitacijski program po operaciji pogosto pomembno prispeva k boljšemu izidu.
Ustrezna prehrana in prehranski dodatki
Ob ustreznem zdravljenju, fizioterapiji in ustrezni oskrbi psa pa lahko veliko v fazi okrevanja naredimo tudi z ustrezno prehrano in zibranimi prehranskimi dodatki. Prehrana hernije ne “pozdravi”, lahko pa pomembno pomaga pri podpori okrevanju in zmanjševanju dodatnih obremenitev hrbtenice. Najpomembneje je, da pes ohranja primerno telesno težo, saj prekomerna teža dodatno obremenjuje hrbtenico in sklepe. Hrana naj bo naravna, kakovostna, lahko prebavljiva in prilagojena starosti, aktivnosti ter telesni kondiciji psa.
Naturavetal hrana je v celoti naravna in iz kakovostnih sestavin navedenih v pregledni deklaraciji. Na tak način poskrbite, da organizem psa ne obremenite z nepotrebnimi sintetičnimi dodatki v času okrevanja. V času okrevanja svetujemo lahko prebavljivo in nizkokalorično prehrano, da ohranite ustrezno telesno težo psa, ki ima velik vpliv na hrbtenico in sklepe. Primerna je tako suha hladno stiskana hrana kot mokra hrana kuhana na pari in pakirana v pločevinke. Na splošno se izogibajte govedini in raci, saj ti dve vrsti mesa vsebujeta največ maščob.
Kot podporo veterinarji in prehranski svetovalci pogosto omenjajo:
- omega-3 maščobne kisline za podporo normalnemu vnetnemu odzivu,
- glukozamin, hondroitin in izvleček zelenoustne školjke kot podporo gibalnemu sistemu,
- ustrezen vnos beljakovin za ohranjanje mišične mase med okrevanjem.
Pri dodatkih je smiselno poudariti, da niso nadomestilo za veterinarsko zdravljenje, ampak le podpora v sklopu celostne oskrbe.
Hernija pri psu je resno stanje, pri katerem pride do poškodbe ali izbočenja medvretenčne ploščice in pritiska na hrbtenjačo oziroma živce. Znaki so lahko od blage bolečine in togosti do popolne ohromelosti, zato je hitro ukrepanje zelo pomembno. Določene pasme so bolj nagnjene k tej težavi, velik vpliv pa imajo tudi starost, telesna kondicija in obremenitve hrbtenice. Ob pravočasnem veterinarskem zdravljenju, ustrezni pooperativni oskrbi, nadzoru telesne teže in dobro načrtovani rehabilitaciji pa imajo številni psi lepe možnosti za izboljšanje kakovosti življenja.
Literatura:
Veterinary Neurology: David Brewer DVM, DACVIM (Neurology)
