Ataksija pri psih – Izguba koordinacije pri psu

Ataksija pri psih pomeni izgubo usklajenega gibanja oziroma motnjo koordinacije. Pes pri tem ni nujno paraliziran, vendar njegovi gibi postanejo negotovi, opotekajoči, nesimetrični ali nenavadno široki. Težava običajno izvira iz živčnega sistema: možganov, malih možganov, vestibularnega sistema, hrbtenjače ali živcev, ki telesu sporočajo, kje se nahajajo tačke in telo v prostoru. Veterinarski viri ataksijo opisujejo kot nezmožnost normalnega, koordiniranega gibanja, ki ni posledica šibkosti mišic ali ortopedskih težav.

V članku bomo pogledali, kaj ataksija pri psih pomeni, katere vrste poznamo, kako jo prepoznamo, zakaj nastane, katere pasme so lahko bolj nagnjene, kako potekata diagnoza in zdravljenje ter kako lahko skrbnik psu pomaga doma z ustrezno nego in prehrano.

Kaj je ataksija pri psih?

Ataksija pri psih je nevrološki znak, ne samostojna bolezen. To pomeni, da je izguba koordinacije posledica neke osnovne težave, ki moti normalno delovanje živčnega sistema. Pes ima lahko težave pri hoji, vstajanju, obračanju, skakanju, plezanju po stopnicah ali ohranjanju ravnotežja.

Pri zdravem psu možgani, hrbtenjača, živci, mišice, notranje uho in čutila ves čas sodelujejo. Pes zato ve, kje so njegove tačke, kako mora premakniti telo in kako naj ohrani ravnotežje. Pri ataksiji je ta komunikacija motena. Posledično se pes lahko zanaša, opleta z zadnjim delom telesa, pada, hodi s široko razmaknjenimi tačkami ali deluje, kot da “ne ve”, kam postavlja noge. Pomembno je razumeti, da ataksija ni isto kot navadna šepavost. Pri šepanju je pogosto težava v bolečini, sklepu, mišici ali poškodbi okončine. Pri ataksiji pa gre predvsem za motnjo usklajevanja gibanja, ki je povezana z živčnim sistemom.

Različne vrste ataksije

Veterinarska literatura najpogosteje opisuje tri glavne vrste ataksije: senzorično oziroma proprioceptivno, cerebelarno in vestibularno ataksijo.

Proprioceptivna ali senzorična ataksija

Pri tej obliki pes izgubi normalen občutek za položaj telesa in okončin. Propriocepcija je sposobnost telesa, da zazna, kje se nahajajo tačke, tudi če jih pes ne gleda. Če so prizadete poti v perifernih živcih, hrbtenjači ali možganskem deblu, pes tačk ne postavlja pravilno.

Značilni znaki so spotikanje, vlečenje tačk, obračanje tačke na zgornjo stran, hoja s široko držo in negotovo premikanje. Pogosto se pojavi tudi šibkost, ker so proprioceptivne poti tesno povezane z motoričnimi potmi.

Cerebelarna ataksija

Cerebelarna ataksija nastane, kadar so prizadeti mali možgani. Mali možgani so pomembni za natančnost gibov, ravnotežje in usklajevanje mišične aktivnosti. Pri tej obliki pes pogosto dela pretirane, sunkovite ali preveč obsežne gibe.

Značilni so visoko dvigovanje tačk, tresenje glave ali telesa pri namernem gibanju, široka stoja in slaba ocena razdalje. Pri nekaterih prirojenih ali dednih boleznih se znaki lahko pojavijo že pri mladičih, pri degenerativnih obolenjih pa se lahko slabšajo postopoma.

Vestibularna ataksija

Vestibularna ataksija je povezana z vestibularnim sistemom, ki pomaga psu ohranjati ravnotežje in orientacijo v prostoru. Ta sistem vključuje strukture v notranjem ušesu in povezave z možganskim deblom. Vestibularni sistem je odgovoren za ravnotežje in položaj telesa; kadar je poškodovan, psi izgubijo občutek za ravnotežje. Vzroki so lahko vnetje srednjega ali notranjega ušesa, poškodbe, starostni vestibularni sindrom ali težave v možganskem deblu.

Pri vestibularni ataksiji se pes lahko nagiba na eno stran, hodi v krogu, pada, ima nagnjeno glavo na eno stran ali hitro, nenadzorovano premika oči.

Ataksija pri psih: Simptomi

Simptomi ataksije so lahko blagi ali zelo izraziti. Pri nekaterih psih se razvijejo počasi, pri drugih pa se pojavijo nenadoma. Najpogostejši znaki vključujejo:

• opotekajočo, zibajočo ali negotovo hojo,
• spotikanje in padanje,
• široko razmaknjene tačke pri stoji ali hoji,
• težave pri vstajanju in težave pri hoji po stopnicah,
• nezmožnost skakanja na kavč, v avto ali na posteljo,
• vlečenje tačk po tleh,
• obračanje tačke na zgornjo stran,
• nenavadno visoko dvigovanje tačk,
• nagibanje glave in hoja v krogu,
• padanje na eno stran,
• hitro premikanje oči,
• tresenje glave ali telesa
• slabša orientacija,
• slabost ali bruhanje pri vestibularnih težavah,
• strah, zmedenost ali nemir zaradi izgube ravnotežja.

Pri vestibularni obliki so posebej značilni nagib glave, kroženje, padanje na eno stran. Pri proprioceptivni obliki je pogosto bolj opazno napačno postavljanje tačk. Pri cerebelarni obliki pa so gibi pogosto pretirani, sunkoviti ali nenatančni. Nenadna izguba koordinacije je vedno razlog za veterinarski pregled.

Zakaj pride do razvoja ataksije pri psih?

Ataksija se lahko razvije zaradi številnih vzrokov. Ker gre za znak motnje v živčnem sistemu, je najpomembneje ugotoviti, kateri del sistema je prizadet in zakaj. Možni vzroki vključujejo:

Vzroki za ataksijo, povezani s hrbtenjačo:

• izguba tkiva hrbtenjače, imenovana degenerativna mielopatija,
• strukturna ali razvojna nepravilnost hrbtenice ali hrbtenjače,
• tumorji v hrbtenici ali hrbtenjači – tumorji lahko pritiskajo na živčno tkivo ali motijo njegovo delovanje. Znaki so lahko postopni ali se sčasoma slabšajo.
• okužba vretenc ali medvretenčnih ploščic,
• vnetje hrbtenjače, poškodba hrbtenjače,
• nestabilnost hrbtenice, ki povzroča pritisk na hrbtenjačo – pri nekaterih psih lahko zdrs ali degeneracija medvretenčne ploščice pritiska na hrbtenjačo. To lahko povzroči bolečino, šibkost, motnje propriocepcije in ataksijo.
• zoženje hrbteničnega kanala, ki varuje hrbtenjačo.

Vestibularni vzroki za ataksijo, povezani z notranjim ušesom:

• okužba srednjega ali notranjega ušesa – vnetje srednjega ali notranjega ušesa lahko prizadene vestibularni sistem. Pes se lahko začne nagibati, izgubljati ravnotežje, hoditi v krogu ali padati na eno stran.
• geriatrična vestibularna bolezen (starostni vestibularni sindrom), pri kateri natančnega vzroka morda nikoli ne odkrijemo; imenujemo jo tudi idiopatska vestibularna bolezen,
• hipotiroidizem oziroma zmanjšano delovanje ščitnice,
• tumorji v ušesu ali lobanji,
• poškodba glave ali ušesa – padci, prometne nesreče, udarci ali druge poškodbe lahko prizadenejo glavo.

Vestibularni vzroki za ataksijo, povezani z možganskim deblom:

• okužba, na primer virus pasje kuge,
• vnetje, katerega vzrok se lahko odkrije ali pa tudi ne,
• toksičnost metronidazola, ki je antibiotik.
• zastrupitve – kekateri strupi, zdravila ali kemikalije lahko vplivajo na živčni sistem. Ataksija se lahko pojavi pri zaužitju določenih zdravil, toksinov, plesnivih živil, alkohola, nekaterih rastlin ali drugih nevarnih snovi.

Cerebelarni vzroki za ataksijo:

• degenerativne spremembe v malih možganih,
• strukturne nepravilnosti, na primer nerazvitost ali nepravilna oblikovanost malih možganov ali okoliške lobanje,
• možganski tumor,
• okužba ali vnetje v možganih,

Drugi možni vzroki za ataksijo:

• prenizko ali previsoko število rdečih krvničk,
• nizke ravni kalija, kalcija ali glukoze oziroma krvnega sladkorja,
• bolezni srca, krvnega obtoka in/ali dihal.
• Presnovne in sistemske bolezni – bolezni jeter, ledvic, motnje elektrolitov, hormonske bolezni ali huda splošna obolenja lahko povzročijo nevrološke znake, vključno z motnjami koordinacije.

Ali lahko ataksijo pri psu povzročijo zdravila?

Na razvoj ataksije lahko vplivajo tudi določena zdravila. Nekatere učinkovine lahko pri občutljivih psih, ob previsokem odmerku, dolgotrajni uporabi ali ob slabšem delovanju jeter in ledvic povzročijo nevrološke stranske učinke. Med bolj znanimi primeri je metronidazol, pri katerem se lahko ob toksičnosti pojavijo motnje koordinacije, tresenje, nagib glave, nenormalno premikanje oči ali celo napadi. Ataksija se lahko pojavi tudi pri nekaterih pomirjevalih, protibolečinskih zdravilih, antiepileptikih ali po zaužitju zdravil za ljudi. Če se pri psu po uvedbi zdravila pojavijo znaki izgube koordinacije, je potreben takojšen posvet z veterinarjem.

Ali so posamezne pasme bolj podvržene, vpliv pasme, spola in življenjskega sloga

Ataksija se lahko pojavi pri katerem koli psu, ne glede na pasmo, spol ali starost. Vendar pa imajo določeni psi večje tveganje zaradi dednih bolezni, telesne zgradbe, starosti ali življenjskega sloga.

Vpliv pasme

Nekatere pasme so bolj nagnjene k določenim nevrološkim ali ortopedskim težavam, ki lahko vodijo v ataksijo. Pasme z daljšim hrbtom, kot so jazbečarji, korgiji in nekatere druge manjše pasme, imajo večje tveganje za bolezni medvretenčnih ploščic. Pri teh psih se lahko pojavijo bolečine v hrbtu, šibkost zadnjih nog in motnje koordinacije. Pri nekaterih pasmah so opisane dedne bolezni živčnega sistema, ki lahko povzročijo ataksijo. To ne pomeni, da bo pes določene pasme nujno razvil ataksijo, pomeni pa, da je pri nekaterih pasmah potrebna večja pozornost na zgodnje znake.

Vpliv starosti

Mladi psi imajo lahko ataksijo zaradi prirojenih, razvojnih ali dednih motenj, zastrupitev ali poškodb. Odrasli psi jo lahko razvijejo zaradi poškodb, vnetij, bolezni hrbtenice, zastrupitev ali drugih sistemskih bolezni. Pri starejših psih so pogostejši degenerativni procesi, tumorji, vestibularni sindrom in kronične bolezni, ki lahko vplivajo na živčevje.

Vpliv spola

Pri večini oblik ataksije spol ni glavni dejavnik tveganja. Pomembnejši so vzrok, pasemska nagnjenost, starost, zdravstveno stanje in okolje. Pri posameznih dednih boleznih pa lahko genetika igra pomembno vlogo, zato je pri ponavljanju podobnih znakov v sorodstveni liniji smiselno veterinarsko oziroma vzrejno svetovanje.

Vpliv življenjskega sloga

Življenjski slog lahko vpliva predvsem na tveganje za poškodbe, zastrupitve, prekomerno telesno težo in obremenitev hrbtenice. Psi s prekomerno telesno težo imajo večjo obremenitev sklepov in hrbtenice. Psi, ki pogosto skačejo z višine, tečejo po spolzkih površinah ali so izpostavljeni nevarnim snovem, imajo večje tveganje za poškodbe ali zastrupitve.

Diagnoza in zdravljenje ataksije pri psih

Diagnoza ataksije se začne s temeljitim veterinarskim pregledom. Veterinar bo skrbnika vprašal, kdaj so se znaki začeli, ali so nastali nenadoma ali postopoma, ali je pes morda zaužil kaj nenavadnega, ali je imel poškodbo, vnetje ušes, bruhanje, bolečino, spremembe vedenja ali druge simptome. Sledi klinični in nevrološki pregled. Veterinar ocenjuje držo, hojo, reflekse, bolečino, postavljanje tačk, gibanje oči, nagib glave, mišični tonus in reakcije psa. Namen pregleda je ugotoviti, kateri del živčnega sistema je najverjetneje prizadet.

Možne dodatne preiskave vključujejo: pregled ušes, krvne preiskave, biokemijske preiskave, pregled urina, rentgensko slikanje, ultrazvok, CT ali MRI, teste za okužbe ali vnetne bolezni in genetske teste pri sumu na dedno bolezen.

Zdravljenje je odvisno od vzroka. Zato pri ataksiji ni enega univerzalnega zdravila. Pri vnetju ušesa je zdravljenje drugačno kot pri zastrupitvi, poškodbi hrbtenice, tumorju ali prirojeni bolezni. Možnosti zdravljenja lahko vključujejo antibiotike, protivnetna zdravila, zdravila proti slabosti, protibolečinsko terapijo, infuzijo, zdravila za določene presnovne bolezni, kirurški poseg, zdravljenje tumorjev, fizioterapijo ali podporno nego.

Ali se ataksija pri psih lahko pozdravi?

Možnost okrevanja je odvisna od vzroka ataksije. Če je izguba koordinacije posledica težave, ki jo je mogoče uspešno zdraviti, se lahko stanje psa močno izboljša ali celo popolnoma normalizira. To se lahko zgodi pri nekaterih vnetjih ušes, zastrupitvah, presnovnih motnjah, pomanjkanju določenih hranil, neželenih učinkih zdravil ali pri idiopatskem vestibularnem sindromu, ki se pogosto pojavi pri starejših psih.

Pri resnejših vzrokih, kot so tumorji, hude poškodbe hrbtenjače, degenerativna mielopatija, prirojene nepravilnosti ali napredovale bolezni živčnega sistema, pa popolna ozdravitev ni vedno mogoča. V takih primerih je cilj zdravljenja predvsem upočasniti napredovanje bolezni, zmanjšati bolečino, izboljšati gibljivost in psu omogočiti čim boljšo kakovost življenja.

Zato je pri ataksiji zelo pomembno, da psa čim prej pregleda veterinar. Zgodnja diagnoza poveča možnost uspešnega zdravljenja, še posebej kadar je vzrok reverzibilen oziroma ozdravljiv.

Kako lahko sami pomagamo psu z ataksijo

Domača pomoč ne nadomesti veterinarskega pregleda, lahko pa psu zelo olajša gibanje, zmanjša stres in prepreči poškodbe.

Najprej poskrbimo za varnost. Pes z ataksijo lahko hitro pade, se zaleti v pohištvo ali zdrsne. Zato odstranimo nevarne ovire, omejimo dostop do stopnic in poskrbimo, da pes ne skače na kavč, posteljo ali v avto. Pri hoji zunaj uporabljamo oprsnico, saj z njo psa lažje varno podpiramo. Na spolzka tla položimo nedrseče preproge ali podloge. To je še posebej pomembno na ploščicah, laminatu in parketu. Pes z izgubo koordinacije se na spolzki podlagi pogosto še bolj prestraši, ker nima stabilnega oprijema.

Pri hranjenju in pitju naj bosta posodi postavljeni tako, da pes ne izgublja ravnotežja. Pri nekaterih psih pomaga rahlo dvignjena posoda, pri drugih je bolje, da je posoda stabilno na tleh. Pomembno je, da pes lahko pije brez napora in brez nevarnosti padca. Če pes težko vstaja, mu lahko pomagamo z nosilnim pasom ali posebno podporno oprsnico. Pri tem moramo biti nežni in ga ne vleči sunkovito. Če ima pes bolečine v hrbtu ali vratu, ga ne dvigujemo brez navodil veterinarja.

Koristno je tudi vodenje dnevnika simptomov. Zapišemo, kdaj se znaki pojavijo, ali se slabšajo, ali pes pada na določeno stran, ali ima nagib glave, ali bruha, ali ima apetit in ali se pojavijo dodatne spremembe. Ti podatki veterinarju pomagajo pri diagnozi.

Ustrezna nega psa z ataksijo

Pes z ataksijo potrebuje mirno, varno in predvidljivo okolje. Ker izguba ravnotežja pogosto povzroča strah, je pomembno, da se z njim ravna potrpežljivo. Kaznovanje, priganjanje ali siljenje v gibanje lahko stanje poslabša, saj pes izgubi samozavest. Ležišče naj bo nizko, mehko in lahko dostopno. Dobro je, da ima pes možnost počitka na mestu, kjer ni veliko prometa, stopnic ali drsečih površin. Če pes težko vstaja, naj bo ležišče dovolj podporno, vendar ne premehko, da se ne ugreza pregloboko.

Kremplji naj bodo redno krajšani, saj predolgi kremplji zmanjšajo stabilnost in oprijem. Pri psih, ki vlečejo tačke, je treba spremljati obrabo blazinic in kože na zgornji strani tačk. Po potrebi lahko veterinar ali fizioterapevt svetuje zaščitne čeveljčke, vendar ti niso primerni za vsakega psa. Gibanje mora biti prilagojeno stanju psa. Namesto dolgih in napornih sprehodov so pogosto primernejši kratki, mirni in pogosti izhodi. Izogibamo se stopnicam, grobi igri, skakanju, hitrim obratom in spolzkim površinam.

Pri psih z dolgotrajno ataksijo je lahko koristna fizioterapija oziroma rehabilitacija. Strokovnjak lahko pripravi vaje za ravnotežje, krepitev mišic in varno gibanje. Takšne vaje naj se izvajajo le po veterinarskem priporočilu, ker napačna obremenitev lahko škodi.

Ustrezna prehrana za psa z ataksijo

Prehrana psa z ataksijo mora podpirati splošno zdravje, normalno telesno težo, mišice, živčevje in okrevanje. Ker so vzroki ataksije zelo različni, ni ene same “diete za ataksijo”, ki bi bila primerna za vse pse. Osnova naj bo kakovostna, naravna in popolna hrana. Pomembno je, da pes dobi dovolj kakovostnih beljakovin za ohranjanje mišične mase, ustrezne maščobe, vitamine, minerale in dovolj energije, vendar ne preveč kalorij.

Prekomerna telesna teža lahko poslabša gibanje, poveča obremenitev hrbtenice in sklepov ter oteži okrevanje. Zato je pri psih z motnjami koordinacije še posebej pomembno vzdrževanje primerne telesne kondicije. Pri sumu na presnovne bolezni, bolezni jeter, ledvic, prebavne težave ali pomanjkanja hranil je potrebno prehrano nekoliko prilagodit in si morda pomagati s kakšnim prehranskim dodatkom.

Pri psih, ki jim je slabo zaradi vestibularnih težav, je včasih koristno ponuditi manjše, lažje obroke večkrat na dan. Če pes ne more jesti ali piti zaradi izgube ravnotežja, slabosti ali zmedenosti, je potreben veterinarski nasvet.

Ali lahko razvoj ataksije preprečimo?

Vseh oblik ataksije ni mogoče preprečiti. Prirojene, dedne, nekatere degenerativne bolezni, tumorji ali starostni vestibularni sindrom se lahko pojavijo kljub dobri oskrbi. Lahko pa zmanjšamo tveganje za nekatere vzroke in poskrbimo za zgodnje ukrepanje. Pomagamo lahko tako, da:

• psa zaščitimo pred padci, poškodbami in nevarnimi skoki,
• pri pasmah z občutljivo hrbtenico omejimo pogosto skakanje z višine,
• vzdržujemo primerno telesno težo,
• redno skrbimo za veterinarske preglede,
• pravočasno zdravimo vnetja ušes,
• preprečimo dostop do strupov, zdravil, kemikalij in nevarnih živil,
• uporabljamo zdravila samo po navodilih veterinarja,
• izberemo kakovostno in uravnoteženo prehrano,
• pri nakupu mladiča izberemo odgovornega vzreditelja, ki pozna zdravstveno ozadje linije,

Najpomembnejše je hitro prepoznavanje sprememb. Ataksija je lahko posledica blažje in prehodne težave, lahko pa kaže na resno nevrološko stanje. Če pes nenadoma izgubi koordinacijo, pada, ima nagnjeno glavo, ne more vstati, vleče tačke ali se mu stanje hitro slabša, je potreben čimprejšnji veterinarski pregled. Zgodnja diagnoza pogosto pomeni boljše možnosti za zdravljenje, lažje okrevanje in boljšo kakovost življenja psa.