Leptospiroza pri psih

Leptospiroza pri psih je resna bakterijska bolezen, ki lahko prizadene več organov hkrati, predvsem ledvice in jetra. Potek bolezni je zelo različen: pri nekaterih psih je okužba blaga, pri drugih pa lahko zelo hitro napreduje v akutno odpoved ledvic, jetrno okvaro, krvavitve, težave z dihanjem in celo smrt. Posebej pomembno je tudi to, da gre za zoonozo, kar pomeni, da se lahko okužba prenese tudi na človeka.

Ker so začetni znaki pogosto zelo nespecifični, bolezen včasih sprva spominja na običajno prebavno motnjo, virozo ali splošno slabo počutje. Prav zato je hitro ukrepanje izjemno pomembno. Čim prej postavljena diagnoza in pravočasno zdravljenje lahko odločilno vplivata na izid bolezni in zmanjšata tveganje za trajne posledice.

Kaj je leptospiroza pri psih in kdo jo povzroča?

Leptospirozo povzročajo bakterije iz rodu Leptospira. Gre za spiralasto oblikovane bakterije, ki se lahko zadržujejo v telesu različnih živali, predvsem v ledvicah, od tam pa se izločajo z urinom v okolje. Psi se lahko okužijo z različnimi serovarji teh bakterij, bolezen pa je razširjena po vsem svetu.

Naravni rezervoar okužbe so pogosto mal glodavci (podgane, poljske miši), saj se v njih bakterije dolgo časa razmnožujejo in izločajo z urinom, zbolijo pa ne. Prav tako pa so lahko rezervoar okužbe druge prostoživeče živali, lahko pa tudi domače živali. Bakterije v vlažnem okolju preživijo bistveno bolje kot v suhem, zato je tveganje večje tam, kjer je veliko stoječe vode, blata, vlage ali onesnaženih površin. V takšnem okolju lahko bakterije preživijo več mesecev. Najpogosteje pride do okužbe poleti in jeseni, saj so takrat temperature najbolj ugodne za preživetje bakterij.

Potek okužbe – kako se pes okuži?

Leptospiroza se med živalmi lahko prenaša z okuženim urinom, s spolnim kontaktom, z ugriznimi ranami, z zaužitjem okuženega tkiva, s kontaminirano vodo, zemljo, hrano ali steljo. Do okužbe lahko pride, ko pes pije iz luž, stoječih voda, jarkov ali ribnikov, lahko pa tudi preko poškodovane kože ali preko sluznic ust, nosu in oči. Okužba je torej možna tudi brez neposrednega stika z bolno živaljo. Po vstopu v telo se bakterije razširijo po krvi in lahko prizadenejo različna tkiva, zlasti ledvice in jetra. Pri nekaterih psih se po akutni fazi bakterije zadržujejo v ledvicah, od koder se še naprej izločajo z urinom, zato lahko okužen pes predstavlja vir okužbe za okolico.

Bolezen se pogosteje pojavlja pri psih v zavetiščih, kjer večja gostota naselitve omogoča lažji prenos med živalmi, pri psih, ki so v kontaktu s stoječimi vodami (luže, mlake) ali z glodavci. Po vstopu v telo se bakterije razširijo po krvi in lahko prizadenejo različna tkiva, zlasti ledvice in jetra pa tudi pljuča, možgane in druga tkiva. Leptospire se razmnožujejo v krvi (to fazo bolezni imenujemo leptospiremija). Pri nekaterih psih se po akutni fazi bakterije zadržujejo v ledvicah, od koder se še naprej izločajo z urinom, zato lahko okužen pes predstavlja vir okužbe za okolico. Nevarna je za vse pse, ne glede na starost in spol.

Mačke so manj občutljive in skoraj nikoli ne kažejo kliničih znakov. Zbolijo lahko tudi krave, konji, prašiči, zajci in druge živali. Ljudje se lahko okužijo, če pridejo v stik z urinom okužene živali oziroma z vodo (domači ribniki, čolnarjenje, kopanje v rekah) ali hrano, okuženo z urinom glodavcev. Najbolj so lahko nevarni predvsem mrtvi rokavi in mirni deli reke, kjer voda stoji. Leptospirozo poznamo tudi kot profesionalno bolezen, saj za njo obolevajo večinoma kmetje, delavci na živalskih farmah in veterinarji. Človek je končni člen v verigi okužb, prenos s človeka na človeka je redek.

Kako prepoznati bolezen – simptomi pri psu?

Inkubacijska doba (to je čas od okužbe do izbruha bolezni) je 5 do 14 dni. Bolezen se pri psih kaže v dveh fazah. Pri akutni leptospiremiji so začetni znaki neznačilni in različni. Med pogostejšimi začetnimi simptomi so povišana telesna temperatura, utrujenost, neješčnost, žeja, bruhanje, driska, bolečine v mišicah, trebuhu ali sklepih ter splošna oslabelost. Nekateri psi postanejo apatični, drugi delujejo, kot da jih boli trebuh ali križ.

Ko bolezen napreduje, se lahko pojavijo znaki prizadetosti ledvic in jeter: povečano pitje, spremembe v količini urina, dehidracija, zlatenica, bolečine v predelu ledvic, krvavitve, težko dihanje ali znaki akutne ledvične odpovedi. Lahko se pojavijo krvavitve po vidnih sluznicah, prizadetost centralnega živčnega sistema in rjavo-črn urin. Pri brejih živalih pride do prezgodnjega poroda ali abortusa. Pri nekaterih psih je potek zelo hiter in hud, pri drugih pa so znaki manj izraziti, kar diagnozo še oteži.

Ker so simptomi nespecifični, naj ob kombinaciji bruhanja, utrujenosti, vročine, bolečine in sprememb uriniranja vedno obstaja tudi sum na leptospirozo, zlasti če je bil pes pred tem v stiku z lužami, stoječo vodo ali okoljem, kjer so prisotni glodavci. V nekaterih primerih bolezni lahko pride do kratkotrajne povišane telesne temperature, ki jo lastniki pogosto spregledajo. Smrt nastopi zaradi odpovedi krvožilnega sistema in odpovedi ledvic.

Kako veterinar diagnosticira leptospirozo?

Veterinar bo pri sumu na leptospirozo najprej ocenil klinično sliko, anamnezo in možne dejavnike tveganja. Pomembni so podatki o tem, ali se pes giblje ob vodi, pije iz luž, živi na območju z glodavci ali je bil izpostavljen mokrim, poplavnim oziroma blatnim površinam. Ob tem se običajno opravijo krvne in urinske preiskave, s katerimi se oceni predvsem delovanje ledvic, jeter in stopnja dehidracije. V ambulanti s pregledom krvi veterinar ugotavlja povečano število vnetnih celic, znižano število trombocitov ter povišane jetrne in ledvične parametre, z rentgenskim slikanjem ali uporabo ultrazvoka pa povečana jetra, ledvica in vranico.

Za potrditev bolezni se najpogosteje uporabljata PCR test in serološko testiranje, zlasti MAT (mikroskopski aglutinacijski test). PCR išče prisotnost bakterijskega genskega materiala, MAT pa protitelesa proti leptospiram. Ker imata obe metodi določene omejitve glede časa vzorčenja in faze bolezni, veterinar včasih priporoči kombinacijo obeh testov ali ponovitev testiranja. Diagnoza zato ni vedno potrjena v enem koraku. Pri leptospirozi je zelo pomembno, da se zdravljenje ob močnem sumu pogosto začne že pred dokončno laboratorijsko potrditvijo, saj lahko odlašanje poslabša prognozo.

Kako poteka zdravljenje in možni zapleti pri bolezni

Zdravljenje je najbolj uspešno, če se začne v prvih štirih dneh po pojavu kliničnih znakov. Zdravljenje ima dva namena; preprečiti trajne poškodbe jeter in ledvic in preprečevanje širjenja bolezni (psi, ki so leptospirozo preboleli, lahko še več mesecev z urinom izločajo bakterije). Zdravljenje leptospiroze temelji na antibiotikih in intenzivni podporni terapiji. V napredovanju bolezni je lahko potrebna tudi transfuzija krvi. Pogosto je potrebna hospitalizacija, intravenske tekočine, spremljanje elektrolitov ter podpora pri slabosti, bolečinah in prehrani.

Zapleti so lahko resni. Bolezen lahko povzroči akutno ledvično poškodbo, jetrno prizadetost, motnje strjevanja krvi, krvavitve, pljučne zaplete in v najtežjih primerih odpoved več organov. Tudi ko pes preživi akutno fazo, lahko ostanejo posledice, zlasti če so bile ledvice močno prizadete. Uspešnost zdravljenja je močno odvisna od tega, kako hitro je bila bolezen prepoznana in kako huda je bila prizadetost organov ob začetku terapije. Mnogi psi ob pravočasnem zdravljenju okrevajo dobro, vendar so pri hudih primerih možni tudi dolgotrajni zapleti ali pogin.

Kako lahko podpremo psa v času okrevanja?

Okrevanje po leptospirozi je lahko postopno in zahteva veliko počitka ter dosledno upoštevanje navodil veterinarja. Pes potrebuje mirno okolje, redno jemanje predpisanih zdravil, dovolj sveže vode in lahko prebavljivo ter naravno prehrano, ki še dodatno ne obremeni jeter, ledvic in pljuč.

Prehranska podpora v času okrevanja

Najlažje prebavljiva hrana je kuhana hrana ali mokra hrana. Naturavetal mokra hrana je na voljo v pločevinkah in mesnih klobasah, pomembno je, da izberete okus, ki ga bo pes v času okrevanja z veseljem pojedel. Vzdrževanje apetita je ključno za hitro okrevanje. Prav tako mokra hrana vsebuje velik del vlage/tekočine in tako že preko hrane poskrbite za ustrezno hidracijo psa. Vsi naši okusi hrane so popolnoma naravni brez vseh sintetičnih dodatkov, konzervansov, polnil in stabilizatorjev. Vsi ti sintetični dodatki se namreč izločajo iz telesa preko jeter ali ledvic, kar pomeni dodatno obremenitev za že oslabljene organe. Pri izbiri hrane v času okrevanja po leptospirozi je največjega pomena, da je hrana resnično naravna.

Zelo pomembni so kontrolni pregledi, saj lahko veterinar z njimi spremlja, ali se ledvične in jetrne vrednosti izboljšujejo ter ali pes še vedno izloča bakterije. Skrbnik mora biti pozoren na apetit, pitje, uriniranje, bruhanje, utrujenost in splošno počutje psa. Ob vsakem poslabšanju je potreben takojšen ponovni pregled.

Ker gre za prenosljivo bolezen, je v času okrevanja smiselna tudi večja previdnost pri čiščenju urina, površin in predmetov, s katerimi pride pes v stik. Pri tem je priporočljivo uporabljati rokavice in paziti na higieno rok, posebej če so v gospodinjstvu otroci, starejši ali imunsko oslabljene osebe.

Kaj lahko naredimo sami, da okužbo preprečimo?

Eden najpomembnejših preventivnih ukrepov je preventivno cepljenje. Prvo cepljenje po 7 tednu starosti, drugo 3-5 tednov kasneje, nato ponavljamo vsako leto (trenutno je v uporabi cepivo, ki hkrati zaščiti proti leptospirozi, parvovirozi, pasji kugi, hepatitisu in kužnem kašlju). Sodobna priporočila poudarjajo, da je zaščita proti leptospirozi za pse zelo pomembna, ker je bolezen življenjsko nevarna in hkrati zoonoza (prenaša se z živali na človeka). Cepljenje ne more popolnoma preprečiti vsake izpostavljenosti, lahko pa pomembno zmanjša tveganje za hudo bolezen in zmanjša možnost izločanja bakterij z urinom.

Doma lahko veliko naredimo tudi z zmanjševanjem izpostavljenosti:

• ker so glodalci poglavitni vir okužbe za ljudi in domače živali, je osnovni preventivni ukrep proti širjenju leptospiroze, redna in učinkovita deratizacija,
• osebna higiena in preprečevanje glodavcem dostop do hrane,
• uporaba zaščitnih rokavic pri čiščenju domačih ribnikov,
• psu skušamo preprečiti pitje iz luž, jarkov, stoječih vod in drugih sumljivih vodnih virov,
• smiselno je zmanjšati stik z območji, kjer je veliko glodavcev,
• skrbimo za higieno okolice, hrane in vode.

Po močnem dežju ali poplavah je previdnost še posebej pomembna. Koristno je tudi, da hitro ukrepamo ob prvih znakih slabega počutja. Pes, ki bruha, je utrujen, ima vročino ali nenadne spremembe v uriniranju po stiku z mokrim okoljem, potrebuje čimprejšnji veterinarski pregled. Pri leptospirozi je namreč čas pogosto odločilen.

Ali je leptospiroza pri psih ozdravljiva?

Da, leptospiroza je lahko ozdravljiva, vendar je izid močno odvisen od hitrosti prepoznave bolezni, začetka zdravljenja in stopnje prizadetosti organov. Pri pravočasno zdravljenih psih je prognoza lahko dobra, posebej če ne pride do hude in trajne okvare ledvic ali jeter. Leptospiroza pri psih ni nedolžna bolezen. Pri nekaterih psih so posledice dolgotrajne, predvsem na ledvicah, pri hudih oblikah pa je lahko bolezen kljub zdravljenju usodna. Zato je bolje razmišljati o leptospirozi kot o bolezni, ki jo je v mnogih primerih mogoče uspešno zdraviti, vendar zahteva hitro in resno obravnavo.

Ali je leptospiroza prenosljiva bolezen?

Da, leptospiroza je prenosljiva bolezen oziroma zoonoza. To pomeni, da se lahko prenese z živali na človeka, najpogosteje ob stiku z urinom okužene živali ali z vodo, zemljo oziroma površinami, onesnaženimi z okuženim urinom. Posebno previdni moramo biti pri čiščenju urina, nesrečah v stanovanju, negi bolnega psa in stikih z mokrimi površinami, kjer bi lahko bile prisotne bakterije.

To ne pomeni, da se bo okužba v gospodinjstvu nujno prenesla, pomeni pa, da je potrebna dobra higiena. Priporočljiva je uporaba rokavic, temeljito umivanje rok, čiščenje kontaminiranih površin in previdnost pri stikih z urinom. Če je bil človek morebiti izpostavljen okuženemu urinu ali ima po takem stiku zdravstvene težave, je smiselno obvestiti zdravnika o možni izpostavljenosti leptospirozi.

Leptospiroza pri psih je ena tistih bolezni, pri katerih skrbnik pogosto najprej opazi le, da “s psom nekaj ni v redu”. Prav zato bolezni ne smemo podcenjevati. Če se pojavijo bruhanje, apatičnost, vročina, bolečina, zlatenica ali spremembe v uriniranju, še posebej po stiku z lužami, stoječo vodo ali območji z glodavci, naj psa čim prej pregleda veterinar. Največ lahko naredimo s kombinacijo preventive, hitrega ukrepanja in rednega sodelovanja z veterinarjem. Cepljenje, previdnost pri stiku s sumljivimi vodnimi viri in hitro ukrepanje ob prvih simptomih ostajajo ključni koraki za zaščito psa in tudi ljudi v njegovem okolju.