Kožni rak pri psih je bolezensko stanje, pri katerem se celice kože ali podkožnega tkiva začnejo nenadzorovano razmnoževati in tvorijo tumorje. Ti so lahko benigni, torej nenevarni oziroma nerakavi, ali maligni, kar pomeni, da gre za rakavo spremembo, ki lahko raste, poškoduje okoliška tkiva in se v nekaterih primerih razširi tudi drugam po telesu.
V članku Kožni rak pri psih: Preprost in enostaven vodnik bomo pogledali, kaj je kožni rak pri psih, kako ga lahko prepoznamo, katere vrste so najpogostejše, kaj ga povzroča ter zakaj je zgodnje odkrivanje izjemno pomembno za uspešno zdravljenje. V članku rak pri psih pa najdete še dodatne informacije.
Kaj je kožni rak pri psih?
Kožni rak pri psih je skupno ime za različne vrste malignih tumorjev, ki nastanejo v koži, dlačnih mešičkih, žlezah, pigmentnih celicah, krvnih žilah ali drugih strukturah kože in podkožja. Ker je koža največji organ telesa in je vsak dan izpostavljena zunanjim vplivom, so spremembe na njej pri psih razmeroma pogoste.
Vsaka bula, ranica ali sprememba na koži še ne pomeni raka. Pri psih se pogosto pojavljajo tudi maščobne bule (lipomi), ciste, bradavice, vnetja ali alergijske spremembe. Težava pa je v tem, da lahko nekatere rakave spremembe na začetku izgledajo zelo nedolžno. Prav zato je pomembno, da vsako novo, hitro rastočo, krvavečo, bolečo ali dolgotrajno spremembo pregleda veterinar.
Kožni rak je lahko omejen samo na kožo, lahko pa prodira globlje v tkivo ali se preko krvi in limfe razširi v bezgavke, pljuča, jetra ali druge organe. Potek bolezni je zelo odvisen od vrste tumorja, njegove lokacije, hitrosti rasti, stopnje malignosti in tega, kako zgodaj ga odkrijemo.
Ali psi lahko dobijo kožnega raka?
Da, psi lahko dobijo kožnega raka. Pravzaprav so kožni tumorji pri psih med pogostejšimi vrstami tumorjev, saj jih lastniki pogosto hitro opazijo med božanjem, česanjem ali kopanjem psa. Pojavijo se lahko pri psih vseh pasem, starosti in velikosti, čeprav so starejši psi praviloma bolj izpostavljeni.
Nekatere pasme imajo večjo nagnjenost k določenim vrstam kožnih tumorjev. Na pojav lahko vplivajo genetika, starost, barva kože in dlake, izpostavljenost soncu, imunski sistem ter predhodne poškodbe ali kronična draženja kože. Kožni rak se lahko pojavi kjer koli na telesu: na trupu, nogah, glavi, uhljih, vekah, ustnicah, smrčku, trebuhu, med prsti, ob krempljih ali celo v ustni votlini. Nekatere spremembe so vidne kot izbokline, druge kot rane, kraste, temne lise ali predeli brez dlake.
Kakšni so znaki kožnega raka pri psih?
Znaki kožnega raka pri psih so lahko zelo različni. Nekateri tumorji rastejo počasi in dolgo ne povzročajo težav, drugi pa se spreminjajo hitro in postanejo boleči, krvaveči ali vneti. Najpogostejši znaki, na katere moramo biti pozorni, so:
- nova bula ali zatrdlina na koži ali pod kožo,
- bula, ki hitro raste ali spreminja obliko,
- rana, ki se ne zaceli,
- krvavenje iz kožne spremembe,
- razjeda, krasta ali mokra ranica,
- sprememba barve kože ali pigmenta,
- temna, črna, rjava, rdeča ali rožnata tvorba,
- oteklina med prsti ali ob kremplju,
- izpadanje dlake na omejenem predelu,
- srbenje, lizanje ali grizenje določenega mesta,
- bolečina ob dotiku,
- neprijeten vonj iz rane,
- šepanje, če je sprememba na prstu ali ob kremplju,
- povečane bezgavke v bližini spremembe.
Posebno pozornost si zaslužijo bule, ki se hitro večajo, krvavijo, se odpirajo, imajo nepravilne robove ali psa očitno motijo. Pri mastocitomih se lahko bula celo spreminja iz dneva v dan – enkrat je večja, drugič manjša, lahko je rdeča, otečena ali srbeča. Ker po videzu ni mogoče zanesljivo ločiti nenevarne bule od rakave spremembe, je veterinarski pregled vedno najbolj varna izbira.
Kožni rak pri psu: Najpogostejše vrste
Pri psih poznamo več vrst kožnega raka. Med najpogostejše spadajo mastocitom, ploščatocelični karcinom, melanom in tumorji mehkih tkiv.
Mastocitom pri psih
Mastocitom je eden najpogostejših malignih kožnih tumorjev pri psih. Nastane iz mastocitov, posebnih celic imunskega sistema, ki imajo pomembno vlogo pri alergijskih reakcijah, vnetjih in obrambi telesa. Mastociti vsebujejo snovi, kot sta histamin in heparin, ki se ob sproščanju lahko kažejo kot rdečina, oteklina, srbenje, krvavitve ali celo sistemske težave.
Mastocitom pri psih je znan kot zelo nepredvidljiv tumor. Nekateri rastejo počasi in so dolgo videti kot majhna, nenevarna bula, drugi pa se hitro povečajo, postanejo rdeči, otečeni, srbeči, krvaveči ali se razprejo v rano. Prav zaradi tega jih veterinarji pogosto imenujejo tudi »veliki posnemovalci«, saj lahko po videzu spominjajo na maščobno bulo, pik žuželke, bradavico, cisto, alergijsko reakcijo ali navadno vnetje kože.
Najpogosteje se mastocitom pojavi kot bula na koži ali tik pod kožo. Lahko je mehka ali čvrsta, premakljiva ali pritrjena na okolico. Pojavi se lahko kjer koli na telesu, pogosto pa ga opazimo na trupu, okončinah, v dimljah, okoli zadka, na vratu ali glavi. Pri nekaterih psih se lahko pojavi samo en tumor, pri drugih pa več sprememb hkrati.
Značilnost mastocitomov je, da se lahko njihova velikost spreminja. Lastnik lahko opazi, da je bula en dan večja, bolj rdeča in otečena, nato pa se čez nekaj časa delno zmanjša. Do tega pride zaradi sproščanja histamina in drugih vnetnih snovi iz mastocitov. Če pes tumor liže, praska ali poškoduje, se lahko oteklina še poveča.
Znaki mastocitoma pri psu lahko vključujejo:
- novo bulo na koži ali podkožju,
- bulo, ki raste ali spreminja velikost,
- rdečino, oteklino ali srbenje okoli spremembe,
- rano, krasto ali razjedo na površini tumorja,
- občutljivost ali bolečino ob dotiku,
- povečane bližnje bezgavke,
Mastocitomi se pogosteje pojavljajo pri starejših psih, čeprav lahko zbolijo tudi mlajši psi. Večjo nagnjenost k razvoju mastocitomov imajo nekatere pasme, med njimi bokserji, mopsi, bostonski terierji, labradorci, zlati prinašalci, shar peiji, staffordshirski terierji in buldogi. Pri pasemsko bolj nagnjenih psih je zato priporočljivo redno pregledovanje kože.
Diagnoza mastocitoma se običajno začne s tankoigelno aspiracijo. Veterinar s tanko iglo odvzame celice iz bule in jih pregleda pod mikroskopom oziroma pošlje v laboratorij. Mastocitome je s citološkim pregledom pogosto mogoče prepoznati, vendar je za natančnejšo oceno nevarnosti običajno potrebna histopatološka preiskava po kirurški odstranitvi ali biopsiji. Ta pokaže stopnjo tumorja, njegovo agresivnost in ali je bil tumor odstranjen z dovolj širokim varnostnim robom.
Pri mastocitomih je zelo pomembno tudi ocenjevanje razširjenosti bolezni. Veterinar lahko pregleda bližnje bezgavke, opravi krvne preiskave, ultrazvok trebuha, rentgensko slikanje ali druge preiskave, kadar sumi, da se je tumor razširil. Mastocitomi se lahko širijo v bezgavke, vranico, jetra ali druge organe, zato je natančna diagnostika pomembna za izbiro zdravljenja.
Zdravljenje je odvisno od velikosti, lokacije, stopnje in razširjenosti tumorja. Najpogostejša oblika zdravljenja je kirurška odstranitev z dovolj širokim robom zdravega tkiva. Če tumorja ni mogoče popolnoma odstraniti ali če gre za bolj agresivno obliko, lahko veterinar priporoči dodatno zdravljenje, kot so obsevanje, kemoterapija ali tarčna zdravila.
Prognoza pri mastocitomu je zelo različna. Nizko maligni mastocitomi, ki so zgodaj odkriti in popolnoma odstranjeni, imajo lahko zelo dobro prognozo. Visoko maligni mastocitomi pa so bolj agresivni, se hitreje širijo in zahtevajo intenzivnejše zdravljenje. Na prognozo vplivajo predvsem stopnja tumorja, lokacija, velikost, hitrost rasti, prisotnost razjede, stanje bezgavk in morebitna razširjenost bolezni.
Mastocitom je v veterinarskih virih opisan kot eden najpogostejših kožnih rakov pri psih; VCA navaja, da mastocitomi predstavljajo približno 7–21 % kožnih tumorjev pri psih, MSD Veterinary Manual pa jih opisuje kot najpogostejši maligni kožni tumor pri psih.
Ploščatocelični karcinom
Ploščatocelični karcinom nastane iz celic zgornje plasti kože. Pogosteje se pojavlja na predelih, ki so slabše poraščeni z dlako in bolj izpostavljeni soncu, na primer na smrčku, uhljih, trebuhu ali okoli ustnic. Pri nekaterih psih se pojavi tudi na prstih oziroma ob krempljih. Sprememba je lahko videti kot rdeč, razdražen, luskast, zadebeljen ali ranjen predel kože. Lahko nastane tudi kot čvrsta tvorba z razjedo. Če se pojavi na prstu, lahko pes šepa, si liže tačko ali izgubi krempelj.
Melanom pri psu
Melanom nastane iz pigmentnih celic, imenovanih melanociti. Pri psih se lahko pojavi na koži, v ustni votlini, na ustnicah, vekah ali ob krempljih. Kožni melanomi so lahko benigni ali maligni, medtem ko so melanomi v ustni votlini in na prstih pogosto bolj agresivni. Melanom je lahko temno pigmentiran, črn ali rjav, vendar ni nujno – nekateri melanomi so tudi rožnati ali svetlejši. Zaradi tega samo barva spremembe ni dovolj za oceno nevarnosti.
Hemangiosarkom kože
Hemangiosarkom je maligni tumor, ki nastane iz celic krvnih žil. Kožna oblika se lahko kaže kot rdeča, modrikasta ali temna tvorba, ki je podobna krvavemu mehurčku ali modrici. Lahko krvavi ali se spreminja zaradi krvavitev znotraj tumorja. Pri nekaterih psih je povezan z izpostavljenostjo soncu, predvsem na manj poraščenih predelih kože.
Fibrosarkom in drugi tumorji mehkih tkiv
Fibrosarkom nastane iz vezivnega tkiva. Pogosto se kaže kot čvrsta, globlja bula pod kožo, ki je lahko slabo premakljiva. Takšni tumorji lahko lokalno močno vraščajo v okolico, zato jih je včasih težje v celoti kirurško odstraniti.
Kaj povzroča kožnega raka pri psu?
Vzroki za nastanek kožnega raka pri psih so pogosto večplastni. Pri mnogih tumorjih ne moremo določiti enega samega vzroka, ampak gre za kombinacijo genetike, starosti, imunskega sistema, pherhane in zunanjih vplivov. Med možne dejavnike tveganja spadajo:
- Genetska nagnjenost: nekatere pasme so bolj nagnjene k določenim kožnim tumorjem. Pri mastocitomih se pogosteje omenjajo pasme, kot so bokser, bostonski terier, labradorec, zlati prinašalec, mops, shar pei in staffordshirski terier. To ne pomeni, da bo pes teh pasem zbolel, ampak da je pri njih potrebna večja pozornost.
- Starost: kožni tumorji so pogostejši pri starejših psih, saj se z leti povečuje možnost napak pri delitvi celic. Kljub temu se lahko nekatere vrste tumorjev pojavijo tudi pri mlajših psih.
- Izpostavljenost soncu: UV-sevanje lahko poškoduje kožne celice in poveča tveganje za nekatere vrste kožnega raka, zlasti pri psih s svetlo kožo, redko dlako ali neporaščenimi predeli. Bolj izpostavljeni so predeli, kot so smrček, uhlji, trebuh in notranja stran stegen.
- Kronično draženje ali vnetje: dolgotrajno draženje kože, kožne alergije, kronične rane, ponavljajoča vnetja ali poškodbe lahko vplivajo na spremembe kožnih celic. Čeprav vsako vnetje ne vodi v raka, je dolgotrajne spremembe vedno smiselno spremljati in zdraviti.
- Oslabljen imunski sistem: imunski sistem sodeluje pri prepoznavanju in odstranjevanju nenormalnih celic. Pri psih z oslabljenim imunskim odzivom je lahko tveganje za določene bolezni večje.
- Hormonski in okoljski vplivi: na razvoj tumorjev lahko vplivajo tudi hormonski dejavniki, stik z določenimi kemikalijami, onesnaževali ali drugi zunanji vplivi. Pri večini psov pa natančnega sprožilca ne moremo zanesljivo določiti.
- Neprimerna prehrana: hrana s številnimi sintetičnimi dodatki in sintetično dodanimi vitamini ter minerali lahko povzroči oslabljen imunski sistem. Prav tako se lahko vsi sintetični dodatki nabirajo v tkivih, ker jih telo ne zna izločiti.
Diagnoza kožnega raka pri psu
Diagnozo kožnega raka lahko postavi le veterinar. Sam videz bule ali kožne spremembe ni dovolj za zanesljivo oceno, saj so si lahko benigni in maligni tumorji zelo podobni. Veterinar najprej opravi klinični pregled, pri katerem oceni velikost, obliko, lokacijo, premakljivost in videz spremembe. Pregleda lahko tudi bezgavke in splošno zdravstveno stanje psa. Za natančnejšo diagnozo se pogosto uporabljajo naslednje metode:
- Tankoigelna aspiracija: pri tankoigelni aspiraciji veterinar s tanko iglo odvzame vzorec celic iz bule. Celice se nato pregledajo pod mikroskopom. Postopek je hiter, pogosto ne zahteva anestezije in lahko že poda pomembne informacije o naravi spremembe.
- Biopsija: če tankoigelna aspiracija ne da jasnega odgovora ali če je treba natančneje oceniti tumor, veterinar opravi biopsijo. To pomeni, da odvzame del spremembe ali celotno tvorbo, vzorec pa se pošlje na histopatološko preiskavo. Histopatologija pokaže, za kakšen tumor gre, kako agresiven je in ali so robovi odstranitve čisti.
- Dodatne preiskave: če obstaja sum, da se je rak razširil, veterinar lahko priporoči dodatne preiskave, kot so krvne preiskave, ultrazvok, rentgensko slikanje, pregled bezgavk ali naprednejša diagnostika. Ta postopek imenujemo stadiranje bolezni in pomaga pri izbiri najprimernejšega zdravljenja.
Zdravljenje je odvisno od vrste tumorja, njegove lokacije, razširjenosti in splošnega stanja psa. Najpogosteje vključuje kirurško odstranitev, v nekaterih primerih pa tudi obsevanje, kemoterapijo, tarčna zdravila ali kombinacijo različnih pristopov.
Kožni rak pri psih: Zgodnje odkrivanje je ključno
Zgodnje odkrivanje kožnega raka pri psih lahko močno vpliva na uspešnost zdravljenja. Manjše tumorje je pogosto lažje odstraniti, poseg je lahko manj obsežen, možnosti za popolno odstranitev pa so večje. Lastniki imajo pri zgodnjem odkrivanju zelo pomembno vlogo. Ker svojega psa vsak dan božajo, češejo in opazujejo, lahko hitro opazijo spremembe, ki jih veterinar pri rutinskem pregledu morda še ni videl. Priporočljivo je, da psa redno pregledamo od glave do repa. Pri tem pregledamo:
- glavo, smrček, ustnice in veke,
- uhlje in notranjo stran uhljev,
- vrat in prsni koš,
- hrbet in trebuh,
- pazduhe in dimlje,
- noge in tačke,
- predele med prsti,
- kremplje in kožo okoli njih,
- okolico repa in zadka.
Pri dolgodlakih psih so spremembe lahko skrite pod dlako, zato je redno česanje še posebej pomembno. Če najdemo novo bulo, si lahko zapišemo datum, lokacijo in približno velikost. Koristno je tudi fotografiranje spremembe, da lažje spremljamo, ali raste ali se spreminja. K veterinarju se je priporočljivo naročiti, če bula raste, krvavi, se spreminja, boli, psa moti ali ne izgine v nekaj tednih. Pri sumljivih spremembah ni dobro čakati predolgo.
Ali lahko preprečimo razvoj kožnega raka pri psu?
Razvoja kožnega raka pri psih ne moremo vedno preprečiti, saj imajo pomembno vlogo genetika, starost in dejavniki, na katere nimamo popolnega vpliva. Lahko pa z dobro preventivo zmanjšamo nekatera tveganja in poskrbimo, da morebitne spremembe odkrijemo čim prej. Najpomembnejši preventivni ukrepi so:
- Redno pregledovanje kože: vsaj enkrat mesečno psa temeljito pretipamo in pregledamo kožo. Pri starejših psih ali psih, ki so že imeli tumorje, so pregledi lahko še pogostejši.
- Zaščita pred pretiranim soncem: psi s svetlo kožo, kratko dlako ali redko poraščenimi predeli naj se izogibajo najmočnejšemu soncu, predvsem poleti sredi dneva. Posebno pozornost namenimo smrčku, uhljem, trebuhu in drugim občutljivim predelom.
- Redni veterinarski pregledi: preventivni pregledi so pomembni predvsem pri starejših psih. Veterinar lahko oceni spremembe, ki jih lastnik težje prepozna, in po potrebi pravočasno predlaga dodatne preiskave.
- Skrb za zdravo kožo: z naravno prehrano in naravnimi izdelki za nego kože in dlake poskrbimo, da sta koža in dlaka pravilno negovani.
- Naravna prehrana: uravnotežena in naravna prehrana je dolgoročna rešitev s katero zmanjšamo možnosti za razvoj kožnega raka pri psu.
- Ne odstranjujmo ali mažimo sumljivih sprememb sami: sumljivih bul, bradavic ali ran ne smemo stiskati, rezati, mazati z agresivnimi pripravki ali zdraviti na pamet. Takšno ravnanje lahko povzroči vnetje, bolečino, zakrije pravo stanje ali odloži pravočasno diagnozo.
Vpliv naravne prehrane
Hrana ima najpomembnejši vpliv na splošno zdravje in stanje psa. Pogosto je vpliv prehrane spregledan, saj se rezultati ne pokažejo takoj. Če psa hranimo z visoko procesirano hrano, težave ne nastopijo takoj, ampak pes na dolgi rok slabi. Enako je pri kakovostni in naravni prehrani, izboljšav ne moremo pričakovati takoj. Hrana vsekakor ni “zdravilo” za raka, zato je pomembno, da razmišljamo dolgoročno in psu zagotovimo naravno hrano že od samega začetka, ne samo takrat, ko zboli.
Naravna hrana za pse vsebuje narave vire hranil brez polnil, stabilizatorjev, ojačevalcev okusa in podobno. Naravna hrana tudi vsebuje izkjlučno naravne vitamine in minerale pridobljene iz zelenjave, zelišč in sadja. Procesirana hrana s sintetično dodanimi vitamini in minerali (navedenimi na deklaraciji v mg/kg ali IE enotah) vsekakor ni v celoti naravna. Izkoristek sintetičnih vitaminov v organizmu ni takšen kot naravnih vitaminov, zato so k hrehrani dodani v presežkih.
Znanstveniki še danes točno ne vedo kaj se s temi sintetičnimi dodatki v organizmu dodaja. Določene študije kažejo tudi na to, da se nekje v telesu akumolirajo, saj jih organizem preko blata in urina ne more izločiti. Pri prehrani je izkjemnega pomena, da so sestavine kakovostne, preverjene in naravne.
Naturavetal hrana za pse je v celoti 100% naravna iz kakovostnih sestavin, brez stranskih živalskih in rastlinskih proizvodov. Kakovostne in naravne sestavine dajejo psu možnost, da izgradi močan imunski sistem, urejen prebavni trakt in pravilno delovanje vseh organskih sistemov. Na tak način s prehrano vzpostavimo trdne temelje in poskrbimo, da prihaja do manj napak pri delitvi celic in manj možnosti za nastanek rakavih celic.
Literatura:
- MDS Manual (Veternary Manual): Tumors of the Skin in Dogs
- NC State University: Medical Oncology: 5 Types of Skin Cancer in Dogs
- VCA Animal hospitals: Mast Cell Tumors in Dogs
