Zoonoze: Kužne bolezni domačih živali
Naši ljubljenčki nas pogosto spremljajo na vsakem koraku, odprta pa jim niso le vrata do naših src, temveč tudi tista do naših domov. Skupno bivanje z domačimi živalmi predstavlja možnost prenosa različnih kužnih bolezni (zoonoze) z živali na ljudi in tudi obratno.
Seveda to ne pomeni, da naše živali predstavljajo biološko nevarnost ter da je bivanje z njimi tvegano; dobro pa je, da se zavedamo, da nekatere bolezni in paraziti obstajajo, se pojavljajo tudi pri nas ter da se je pred njimi možno obvarovati z različnimi, dostopnimi ukrepi. V tem članku smo se zato posvetili tematiki o kužnih boleznih domačih živali, zbrali in opisali nekaj najbolj pogostih ter dodali nekaj nasvetov, kako se zoonozam lahko izognemo.
Kaj so zoonoze?
Zoonoze so bolezni, ki se pojavljajo tako pri živalih kot tudi pri ljudeh in se lahko na različne načine prenašajo z živali na človeka ter obratno. Antropozoonoza je bolezen, ki se primarno pojavlja pri ljudeh in se lahko prenese na žival, nasprotno pa je zooantroponoza bolezen, ki se primarno pojavlja pri živalih in se lahko prenese na človeka. Gre torej za veliko skupino kužnih bolezni, katerih povzročitelji so lahko virusi, bakterije, glivice in paraziti.
Povzročajo lahko vse od blagih, neznatnih okužb, do hujših, resnejših bolezni, ki zahtevajo zdravljenje in hospitalizacijo. Zavedati se je treba, da mnogi povzročitelji kužnih bolezni za odrasle, zdrave ljudi, pogosto niso problematični, saj jih naš imunski sistem premaga. Zapleti se lahko pojavijo, kadar v stik s temi povzročitelji pridejo majhni otroci, starejši ljudje in imunsko oslabele osebe. Ker v skupnih gospodinjstvih poleg živali pogosto bivajo tudi omenjene osebe, se je potrebno držati določenih ukrepov, da do okužb tako pri živalih kot tudi pri ljudeh, sploh ne pride.

Kako se bolezen običajno prenaša?
Bolezni se lahko prenašajo na različne načine. Nekatere izmed njih se prenašajo direktno z živali na človeka; preko vdihanega zraka, fekalno-oralne poti, telesnih tekočin. Takšna so na primer glivična obolenja, ki se z živali na človeka prenesejo kontaktno, preko trosov gliv. Druge pa se prenašajo indirektno, preko prenašalcev, ki jim pravimo vektorji. Primer vektorsko prenosljive bolezni je na primer klopni meningoencefalitis, ki se prenaša z ugrizom okuženega klopa. Vektor je v tem primeru torej klop. Drugi vektorji so lahko še komarji, muhe, bolhe, glodavci.
Zoonoze: Najpogostejše s katerimi se srečujemo
Giardia
Giardia (Giardia intestinalis) je enocelični organizem, ki parazitira v tankem črevesu in spada med pogoste zoonoze. Živali se okužijo tako, da v organizem vnesejo ciste, ki so infektivna oblika Giardie in lahko v okolju brez gostitelja preživijo več mesecev, v organizmu gostitelja pa se iz cist prelevijo v vegetativno obliko, imenovano trofozoit. Ti se nato v zelo kratkem času močno namnožijo v tankem črevesu in povzročajo gastrointestinalne težave, ki se kažejo kot obilna, vodena driska, bruhanje, napenjanje in krči.
Okužene živali z iztrebki izločajo infektivne ciste in tako se bolezen širi naprej. Okužba z značilnimi kliničnimi znaki se razvije predvsem pri živalih, ki imajo že predhodno razdraženo ali oslabljeno sluznico črevesja, oslabljen imunski sistem zaradi določenih zdravil, konstantnega stresa, alergij ali intoleranc, ter pri mladih živalih, kjer se imunski sistem še razvija. Ob neustrezni higieni pa se lahko Giardia prenese tudi na človeka, kjer povzroča podobne simptome kot pri okuženih živalih.
Dermatofitoze: mikrosporija in trihofitija
Obe omenjeni bolezni povzročajo glive iz rodov Microsporum in Trichophyton in spadata med pogoste zoonoze. Pri živalih povzročajo srbeča, brezdlačna mesta, ki jih najdemo predvsem na področju glave, lahko pa so klinični znaki mikrosporije ali trihofitoze popolnoma prikriti, kar je za širjenje okužbe še bolj nevarno. Okužba se širi preko trosov gliv, zato je pri obolelih živalih izjemno pomembna redna higiena bivalnih prostorov. Obolelim ljudem se na koži pojavi eden ali več srbečih izpuščajev, značilne okrogle oblike. Zaradi preprečevanje širjenja dermatofitoz je pomembno takojšnje zdravljenje z antimikotičnimi sredstvi ter prekritje izpuščajev, tako da se trosi ne morejo širiti v okolico.
Toksoplazmoza
Toksoplazmoza je bolezen, ki jo povzroča parazit Toxoplasma gondii. Ljudje se najpogosteje okužijo ob prehranjevanju s termično nezadostno obdelanim mesom ali pa pri rokovanju z mačjimi iztrebki, saj so mački končni gostitelji tega parazita. Pri odraslih, zdravih ljudeh okužba ne povzroča večjih težav, nasprotno pa je lahko srečanje s tem parazitom zelo tvegano za nosečnice, saj lahko okužba privede do odmrtja plodu. Da se toksoplazmozi izognemo, je potrebna ustrezna higiena ob rokovanju z mačjimi iztrebki, nosečnicam pa se čiščenje mačjih stranišč odsvetuje. Pomembna je tudi zadostna toplotna obdelava mesa pred uživanjem.
Listerioza
To bolezen povzroča bakterija Listeria monocytogenes, ki je zelo razširjena v okolju, z njo pa so lahko kontaminirana tudi živila, kot so na primer surovo mleko, meso, sir, zelenjava in sadje. Do okužbe zato najpogosteje pride prav z zaužitjem termično neobdelanih živil, v nekaterih primerih pa se okužba prenaša tudi z neposrednim stikom z okuženo živaljo. Bakterija povzroča klinične znake, ki so podobni gripi, pri imunsko šibkejših posameznikih pa se lahko razvije težja oblika bolezni, ki povzroča vnetje možganskih ovojnic, gnojna vnetja notranjih organov ter splav pri nosečnicah. Najboljša preventiva je ustrezna higiena ter zadostna termična obdelava živil.
Leptospiroza
Leptospirozo povzroča paličasta bakterija Leptospira interrogans, ki se prenaša z urinom okuženih živali in ljudi (spada med zoonoze). Včasih so to bolezen imenovali tudi mišja mrzlica, saj so prav mali glodavci glavni rezervoar bolezni. Leptospira pogosto izbruhne ob deževnem vremenu, saj bakteriji ustreza vlažno okolje ter stoječe vode, ljudje pa se okužijo preko poškodovane kože ali preko intaktnih sluznic (z zaužitjem in vdihovanjem). Klinični znaki so zelo podobni gripi, v hujših primerih pa lahko pride do odpovedi ledvic, zlatenice in v nekaterih primerih celo do smrti. Od domačih živali so za leptospirozo zelo dovzetni psi; obolenje pa lahko preprečimo z rednim cepljenjem proti leptospirozi. Psom prav tako ne dovolimo piti iz stoječih luž in mlak.

Klopne bolezni
Klopi so nosilci mnogih bolezni, ki se lahko prenesejo z živali na človeka ter obratno; pravimo, da so vektorji. Z ugrizom okužene živali namreč v svoj organizem vnesejo patogene, ki jih nato prenesejo na naslednjo žrtev. Dve najbolj pogosti klopno prenosljivi bolezni v našem okolju sta borelioza ali lymska bolezen ter klopni meningoencefalitis. Boreliozo pri človeku prepoznamo po značilni rdečini, ki se širi po koži v obliki kolobarja, kar je zgolj začetna faza bolezni. Če v tej fazi ne postopamo, se bolezen razvije in prizadane številne organe. Pri psih ta bolezen najpogosteje prizadane sklepe.
Klopni meningoencefalitis pa se poleg vboda okuženega klopa prenaša tudi z vnosom nepasteriziranega mleka ali mlečnih izdelkov, narejenih iz mleka okužene živine. Bolezen najprej poteka kot neznačilna vročina, kasneje pa se razvijejo znaki prizadetosti osrednjega živčevja. To bolezen uspešno preprečujemo z zaščitnim cepljenjem. Nasploh je pri vseh klopno prenosljivih boleznih izjemnega pomena preventiva, ki temelji na preprečevanju samega vboda klopa; redno pregledovanje kože, svetla oblačila v gozdu, izogibanje endemičnim področjem ter redna uporaba repelentov ter sredstev proti parazitom pri domačih ljubljencih. V kolikor do vboda klopa vseeno pride, le tega čim prej odstranimo.
Črevesni zajedavci
Od črevesnih parazitoz, ki jih prenašajo živali, se pri človeku pojavljata glistavost ali toksokarioza ter trakuljavost. Glistavost povzroča pasja glista Toxocara canis, ki se naseli v tankem črevesju gostitelja. Najbolj dovzetni so za okužbo otroci, ki zaužijejo jajčeca glist. Trakuljavost povzročata pri človeku dve trakulji- svinjska in goveja, možna pa je tudi okužba s pasjo trakuljo, vendar v tem primeru človek ni končni, temveč vmesni gostitelj.
Okužba pri človeku se zgodi predvsem zaradi uživanja toplotno neustrezno obdelanega mesa okužene govedi in prašičev. Črevesni zajedavci povzročajo bolečine v trebuhu, neješčnost, hujšanje, glavobol in slabokrvnost. Najboljša preventiva je redna uporaba sredstev proti notranjim parazitom pri domačih živalih, ustrezna toplotna obdelava mesa ter izogibanje surovim mesnim izdelkom (biftek, suhe mesnine). Več o glistah in trakuljah preberi v samostojnem prospevku: Gliste pri psu, trakulja pri psu in ostali notranji zajedavci.
Kaj lahko naredimo, da se okužbam izognemo?
Da bi se lahko okužbam z zgoraj opisanimi boleznimi kar najbolj uspešno izognili, je potrebno vsaj osnovno poznavanje le-teh. Če poznamo primarne poti širjenja določene bolezni, se lahko držimo nekaterih ukrepov, ki pripomorejo k zajezitvi širjenja ali ga celo preprečijo. Pomembna je seveda tudi dosledna higiena rok, saj se prav na dlaneh zadržuje precejšnja količina mikroorganizmov.
Ker veliko zoonoz prenašajo vektorji, se je treba posluževati ukrepov, s katerimi vektorje odstranjujemo iz okolja. Med osnovne ukrepe pri preprečevanju okužb sodita tudi preventivno zaščitno cepljenje domačih živali proti določenim boleznim in redna uporaba sredstev proti zunanjim in notranjim parazitom. S tem namreč svoje ljubljenčke zavarujemo pred omenjenimi boleznimi, hkrati pa preprečimo tudi prenos teh bolezni na ljudi.