Vnetje mehurja pri psu: Preventiva, diagnoza in zdravljenje
Okužba urinarnega trakta je ena najpogostejših okužb pri psih. Približno 14% pasje populacije bo nekoč zbolelo za okužbo sečil. Vnetje mehurja pri psu spremlja pestra paleta kliničnih znakov, ki se gibljejo od komaj opaznih do stanj, ki ogrožajo življenje. Vnetje mehurja najpogosteje povzročajo bakterije, redkeje tudi drugi povzročitelji.
V nadaljevanju članka preberite kaj je vnetje mehurja pri psu, pomembnost zgodnjega odkrivanja vnetja in kako poteka zdravljenje vnetja mehurja. Preberite tudi kako poteka diagnoza, kakšni so simptomi vnetja mehurja in kateri preventivni ukrepi so nam lahko v pomoč, da do vnetja sploh ne pride.
Vnetje sečil in vnetje mehurja pri psih
Urinarni trakt je odgovoren za tvorbo in izločanje urina. Sestavljajo ga štiri ključne komponente: ledvica, sečevod, mehur in sečnica.
- Ledvici: lev in desen fižolast organ, ki se nahajata blizu hrbtenice. Njuna naloga je filtriranje odpadnih snovi iz krvi in tvorba urina.
- Sečevod: dve tanki cevki, ki povezujeta ledvica z mehurjem. Po njih se pretaka urin iz ledvic v mehur.
- Mehur: votel mišičast organ, v katerem se zbira urin, preden ga kuža polula. Lahko se razširi ali skrči glede na količino urina, ki ga zadržuje.
- Sečnica: cev, po kateri urin potuje iz mehurja ven iz telesa. Pri samicah se sečnica zaključi v nožnici, pri samcih pa v penisu. Pri samcih sečnica služi tudi kot prehod za seme med razmnoževanjem.
V nožnici, prepuciju in spodnjem delu sečnice so običajno prisotne bakterije. Gre za zdrave bakterije, ki ščitijo to občutljivo področje. Višje po urogenitalnem traktu bakterij normalno ne srečamo več. Ko na tem mestu odkrijemo prisotnost mikrobov ali se v nožnici, prepuciju in spodnjem delu sečnice naseli večje število nevarnih mikrobov, govorimo o vnetju. Vnetje mehurja pri psu se imenuje cistitis.
Vnetje sečil torej pomeni naselitev mikrobov (bakterij) v katerem koli delu urinarnega trakta. Prizadeti so lahko:
- Posamezni deli sečil
- Zgornji del sečil (ledvica, sečevoda)
- Spodnji del sečil (mehur, sečnica); pri psih samcih je vnetje spodnjega dela urinarnega trakta velikokrat povezano tudi z vnetjem prostate
Za vnetjem mehurja najpogosteje zbolijo sterilizirane psice, za njimi kastrirani samci, nesterilizirane psice in nazadnje nekastrirani samci. Vnetje mehurja pri psih največkrat povzročajo bakterije. Najpogosteje ga povzroči ena vrsta bakterije: Escherichia coli, Staphylococcus spp., Proteus mirabilis, Streptococcus spp, Klebsiella, Enterobacter, Pseudomonas in Corynebacterium. Če so prisotne anatomske nepravilnosti, pa lahko vnetje povzroči tudi kombinacija bakterij.
Ker večina teh bakterij izvira iz prebavnega trakta, je potek okužbe po navadni naslednji: bakterije iz zadnjične odprtine prilezejo do zunanjih spolnih organov (vulva, penis). Tam se naselijo in nato po sečnici počasi potujejo do mehurja ali celo do ledvic. Pri psicah so bakterijske infekcije urinarnega trakta pogostejše kot pri samcih zaradi kratke razdalje, ki jo morajo bakterije pripotovati od zadnjične odprtine do sečnice. Drugi možen način okužbe urinarnega trakta z bakterijami je preko krvi, ko bakterije dosežejo ledvice iz drugih žarišč v telesu, kot so na primer vnete dlesni pri peridontalni bolezni.
Redkeje vnetje mehurja povzročajo plesni, glivice, alge in protozoji. Te infekcije so izjemno redke in običajno povezane z drugimi vzroki, ki oslabijo delovanje obrambnih mehanizmov. Sem spada pretirana raba antibiotikov in različne sistemske bolezni kot je sladkorna bolezen, Cushingova bolezen, odpovedovanje ledvic,…
Različne oblike vnetja mehurja pri psu
Subklinični/asimptomatski cistitis
Izraz subklinični ali asimptomatski cistitis se ne nanaša na pravo okužbo, vendar se uporablja za pse, pri katerih je bakterijska okužba naključno ugotovljena, vendar kuža ne kaže nobenih znakov okužbe sečil. Večina takih pacientov ne potrebuje zdravljenja, le pozornost lastnika, če bi slučajno prišlo do poslabšanja stanja.
Nezapleten cistitis
Nezapletena ali enostavna oblika vnetja mehurja nima nekega prikritega vzroka – pes je načeloma zdrav, z normalnim urinarnim traktom, vendar je nekako prišlo do okužbe, ki se s kliničnimi znaki (bolečine in napenjanje pri uriniranju, pogostejše uriniranje, pogostejše nesreče v stanovanju, kri v urinu …).
Zapleteni cistitis
Pri zapletenih okužbah mehurja obstaja neka primarna nepravilnost, zaradi katere je pes sekundarno nagnjen k nastanku okužbe sečil. Primarna nepravilnost pomeni neko nenormalno delovanje ali anatomijo sečil ali pa sočasne bolezni (sladkorna bolezen, Cushingova bolezen, odpovedovanje ledvic, prisotnost kristalov in kamnov), zaradi katerih je kuža bolj nagnjen k vnetju mehurja.
Pri odraslih samcih se okužba urinarnega trakta vedno obravnava kot zapletena, saj se v večini primerov pojavlja v kombinaciji z vnetjem prostate. Za zapleteno okužbo se šteje tudi, kadar je povzročitelj vnetja mehurja bakterija, ki je odporna na protimikrobna zdravila in če okužba vključuje ledvica.
Ponavljajoče se okužbe
Šteje se, da je okužba urinarnega trakta ponavljajoča, če kuža v 12 mesecih doživi 3 ali več okužbe sečil. Ponavljajočih okužb je več vrst:
- Ponovitev okužbe sečil, za katero je odgovorna ista bakterija, kot je povzročila primarno vnetje. Pojav take okužbe nakazuje na to, da ima kuža neko stanje, ki je omogočilo ponovno kolonizacijo ali preprečilo popolno odpravo okužbe – pri takih pacientih je potrebna dodatna diagnostika, ki bo odkrila izvor primarnega stanja, da se prepreči ponovni izbruh vnetja.
- Ponovitev okužbe sečil, za katero je odgovorna druga bakterija, kot je povzročila primerno vnetje.
- Okužbo pri kateri so bakterije kljub antibiotični terapiji še vedno aktivne. Vzroki za to so lahko:
- Zmanjšano izločanje zdravil preko ledvic (posledica je nižja koncentracija zdravila v urinu od pričakovanega)
- Nizka biološka uporabnost zdravila (npr. zaradi sestave zdravil ali bolezni prebavil)
- Neustrezen odmerek ali urnik dajanja antibiotika
- Slaba skladnost z navodili za dajanje antibiotika
Najpogostejši simptomi, ki kažejo na vnetje mehurja pri psu
- Pogosto uriniranje – pogostejše odvajanje urina kot običajno
- Včasih le majhna količina urina
- Bolj pogosto pitje vode
- Izguba nadzora nad mehurjem – pogoste nesreče
- Kri v urinu (če opazimo kri na koncu uriniranja, gre po navadi za kri iz mehurja, če pa opazimo kri že na začetku curka, gre po navadi za kri iz sečnice ali prostate)
- Sluz v urinu
- Močan vonj urina
- Bolečina med uriniranjem, napenjanje in včasih celo jok (spremembe v vedenju)
- Lizanje področja po uriniranju bolj kot običajno
- Bolečina na področju mehurja
Zaradi okužb mehurja se v tam lahko razvijejo kristali ali kamni. V nekaterih primerih lahko kamni v mehurju zamašijo sečnico in ovirajo pretok urina, kar ogrozi življenje psa.
KATERE PASME/SKUPINE SO NAJBOLJ IZPOSTAVLJENE VNETJU MEHURJA?
Do okužbe sečil lahko pride pri vseh starostih in pasmah, vendar je nekaj dejavnikov, ki povečajo verjetnost okužbe. Kot omenjeno zgoraj, so vnetju mehurja najbolj izpostavljene sterilizirane psice, za njimi kastrirani psi, nesterilizirane psice in nazadnje nekastrirani samci. Pri psicah so bakterijske infekcije urinarnega trakta pogostejše kot pri samcih, zaradi kratke razdalje, ki jo morajo bakterije pripotovati od zadnjične odprtine do sečnice.
Močno izpostavljeni so tudi psi s kronično boleznijo ledvic, Cushingova boleznijo in sladkorno boleznijo. Nekatere pasme psov, kot so dalmatinci, bišoni in miniaturni šnavcarji, so nagnjene k razvoju določene vrste kamnov v mehurju.
Glavni vzroki za vnetje mehurja pri psu
Glavni obrambni mehanizmi organizma, da do vnetja mehurja ne pride so: izpiranje bakterij z rednim uriniranjem, prisotnost normalne mikroflore v začetnih delih sečil, optimalne kemične značilnosti urina (pH in koncentracija) in normalno anatomsko razvit urinarni trakt. Glavni vzroki za vnetje mehurja so nasledni:
- pretiran razrast bakterij (bakterijske okužbe); do tega lahko pride zaradi padca imunskega sistem, nepravilne prehrane ali neprimernega življenjskega okolja
- genetski dejavniki; anatomske nepravilnosti, kot so zožitev določenih delov urinarnega trakta in fiziološka predispozicija, kot npr. zastajanje urina zaradi nevroloških težav
- slab imunski sistem zaradi prisotnosti drugih bolezni
- izguba protimikrobnih značilnosti urina, predvsem slaba zmožnost koncentriranja urina
Diagnoza vnetja mehurja pri psu
Kako veterinarji diagnosticirajo vnetje mehurja pri psu? Veterinarju prvo povemo, kakšne abnormalnosti opažamo pri našem kužku. Zgoraj našteti klinični zanki, še posebej kri v urinu, pogosto uriniranje in napenjanje pri uriniranju, so močni pokazatelji, da ima kuža vnetje mehurja. Veterinar nato izvede naslednje teste: klinični pregled psa, odvzem vzorca urina, analiza urina, kultura urina in včasih še palpacija mehurja – to je prvi, hiter test, pri katerem veterinar pretipa mehur, če ima naš kuža morda velike urinske kamne, ki so tipljivi z roko.
Pri odkrivanju vnetja urinarnega trakta je ključna pravilna pridobitev vzorca za bakteriološko preiskavo. Prisotnost bakterij v urinu potrjuje vnetje, vendar ne določa točnega mesta vnetja, zato je pogosto potrebna dodatna diagnostika z uporabo ultrazvoka in rentgena.
Normalna mikroflora je prisotna v distalnem delu sečnice, vagine in prepucija, zato je najboljši način za pridobitev ustreznega vzorca cistocenteza. Ta metoda vključuje sterilen odvzem urina iz mehurja skozi trebušno steno z iglo in brizgo. Vzorec urina je mogoče odvzeti tudi s katetrom. Obe metodi vendar sta bolj invazivni, ki sta med drugim za psa bolj stresni.
Najenostavneje je prodobiti vzorec s prestrezanje urina (srednji curek) med uriniranjem, vendar ta vzorec za bakteriološko preiskavo običajno ni primeren, lahko pa se uporabi za običajno analizo urina. Za natančne rezultate je pomembno pravilno rokovanje z vzorcem urina. Vzorec je potrebno dostaviti v laboratorij v roku 6 ur.
ANALIZA URINA
Pri makroskopskem ocenjevanju urina veterinar gleda barvo, prosojnost in vonj urina. Normalen urin je rumenkast, prosojen in ima rahlo neprijeten vonj. Veterinar tudi preveri specifično težo urina, ki pokaže, kako dobro pes koncentrira urin. Specifična teža pokaže koncentracijo vseh kemičnih delcev v urinu.
Pregled s testnimi lističi nam da podatke o pH urinu (normalno pH je 6-7), vsebnosti proteinov (predvsem albuminov), prisotnosti krvi, prisotnosti glukoze, ketonov, bilirubina in levkocitov.
Ko so te vrednosti izmerjene, veterinar vzorec urina vstavi v centrifugo. Zaradi hitrega vrtenja vzorca se na dnu epruvete nabere sediment, ki ga veterinar pogleda pod mikroskopom. V sedimentu lahko odkrije prisotnost rdečih in belih krvničk, bakterij ali kristalov. Glede na najdene vsiljivce se odloči za primerno terapijo. Na primer, če najde veliko kristalov, lahko priporoči rentgensko slikanje ali ultrazvok trebuha, da ugotovi, če so prisotni tudi urinski kamni. Če najde veliko bakterij, bo verjetno predpisal antibiotik.
Veterinarji pri diagnosticiranju uporablajo tudi ultrazvok in rentgen. Rentgenski posnetki lahko razkrijejo večino kamnov v mehurju, ultrazvočni pregled mehurja pa pomaga pri oceni oblike in napolnjenosti mehurja, vsebnosti sedimenta v urinu, prisotnosti sečnih kamnov v mehurju,…
Zdravljenje vnetja mehurja pri psih
Zdravljenje in terapija vnetja sta odvisna od vzroka nastanka. Bakterijske infekcije se zdravijo z antibiotiki. Pri dajanju antibiotikov bodimo pozorni, da glede urnika dajanja in doze pazljivo sledimo navodilom veterinarja. V začetni fazi so urinske infekcije zelo boleče, zato bo veterinar morda predpisal tudi protibolečinske terapijo. Po zaključku terapije veterinar preveri, če je bila primerna, tako da zopet pregleda vzorec urina.
Še posebej pri ponavljajočih se vnetjih so lahko koristne spremembe v prehrani (odločimo se za naravno hrano), povečanje vnosa vode za uspešno splahovanje bakterij, včasih pa so potrebni tudi kirurški posegi v primeru anatomskih nepravilnosti ali kamnov.
Nezdravljenje vnetega mehurja lahko povzroči resnejša stanja, kot so:
- Nastanek struvitnih kamnov v mehurju zaradi spremembe pH urina (ki je posledica naselitve bakterij v mehurju)
- Prodor bakterij iz mehurja v ledvice (pielonefritis)
- Prodor bakterij iz sečil v kri, s krvjo pa kamorkoli po telesu, tudi do srca, kjer lahko povzročijo endokarditise
- Vnetje prostate
- Ruptura mehurja, ki povzroči vnetje potrebušnice
Kako preprečiti vnetje mehurja pri psu?
Preventivni ukrepi in kaj lahko naredimo sami, da do vnetja mehurja ne pride. Če vemo, da je naš pes podvržen vnetjem urinarnega trakta, ledvičnim kamnom ali ima katero od bolezni, ki vpliva na pogostejša vnetja, moramo biti še toliko bolj pozorni in moramo zagotoviti podporno terapijo. Antibiotiki ne odpravijo vzroka, ampak le trenutno težavo in tako se lahko znajdemo v začaramen krogu vedno ponavljajočih se vnetij.
SVEŽA VODA IN MOŽNOST URINIRANJA
Poskrbimo, da ima kuža vsak dan svežo in čisto vodo. Zadosten vnos vode pomaga odplakniti vse bakterije, ki so se nakopičile v urinarnem traktu. Psom omogočimo veliko priložnosti za redno uriniranje. Za pse ni dobro, da urin zadržujejo dolgo časa.
NEGA PSA
Redna nega, zlasti okoli sramnega področja in redno kopanje lahko pomagata preprečiti vstop bakterij v urinarni sistem. Za kopanje lahko uporabite naravni Canis Extra šampon, ki je pH nevtralen.
Anatomija psic predstavlja pravo avtocesto, po kateri se lahko umazanija in bakterije pripeljejo do mehurja. Pomislimo: vsakič, ko se psička usede, da urinira, se njena vulva dotakne tal. Ko sedi v blatu z bakterijami, jim da enkratno priložnost, da vstopijo v njeno telo. Poleg tega bakterijam ni potrebno velike razdalje, da povzročijo vnetje (psičke imajo razmeroma kratko sečnico, za razliko od samcev – sečnica samcev je zelo dolga, zato morajo bakterije do mehurja prepotovati dolgo pot).
Da to omejimo, lahko predvsem dolgodlakim psičkam dlako okoli zadnjice postrižemo in tako preprečimo, da bi se močno umazala. Ne glede na dolžino dlake, pa po vsakem sprehodu poglejmo okolico okoli vulve. Če je umazana, ji zadnji del na hitro obrišimo z vlažno krpo, da očistimo nečistoče in bakterije.
USTREZNA PREHRANA
Za pse, ki so nagnjeni k vnetju mehurja je izrednega pomena, da je njihova hrana naravna, brez sitetično dodanih vitaminov in mineralov. Hrana mora biti tudi brez konzervansov, barvil in ojačevalcev okusa. Izberemo takšen okus, ki je lažje za prebavit. Le naravna hrana zagotovi zadosten vnos vitaminov in mineralov, da ima pes močan imunski sistem, ki se lahko bori proti razraslim bakterijam.
Naturavetal hrana za pse je hladno stiskana z izključno naravnimi vitamini in minerali za urejeno črevesno floro in močan imunski sistem. Za pse s pogostimi vnetji mehurja pa bi bila izjemno primerna tudi Naturavetal mokra hrana, ki je prav tako 100% naravna z višjim deležem vlage. Preko mokre hrane zagotovimo še dodaten vnos tekočine v organizem psa.
NARAVNI PREHRANSKI DODATKI
Naravna hrana je osnova za zdrav organizem. Vendar se pes lahko v določenih prelomnih obdobjih (običajno je to čas zima – pomlad ali jesen-zima) znajde v situaciji, ko potrebuje še dodatno krepitev imunskega sistema. Na takšnih prelomnih obdobjih je smiselno narediti “kuro” s probiotičnimi bakterijami Canis Extra Petflora, ki lahko pospeši rast zdravih (dobrih) bakterij v pasjem telesu.Prav tako, če veterinar psu predpiše antibiotike, vedno ndoajajte še probiotične bakterije, saj antibiotiki porušijo črevesno floro.
Odličen prehranski dodatek pa je tudi vitamin C, ki pomaga krepiti imunski sistem. Najboljši in najbolj naraven vit vitamina C je šipek. Naturavetal ima v ponudbi BIO šipek v prahu, ki se ga preprosto doda v hrano.
REDNO SPREMLJANJE ZDRAVJA
Redni veterinarski pregledi so pomembni, da odkrijemo težave, preden te postanejo resne. Poskrbimo tud za ustrezne življenjske pogoje psa, da ne spi na prepihu in, da ga redno preglejujemo tudi sami doma. Včasih se lahko zgodi, da veterinarji predpisujejo le antibiotike, ne lotijo pa se odprave vzroka zakaj je sploh prišlo do primarnega vnetja. V takšnih primerih se lahko poslužite tudi alternativne terapije kot je bioresonanca, homeopatija ali akupunktura.
Alternativnih metod se ne poslužimo takrat, ko je vnetje tako hudo, da še za antibiotiki nismo prepričani, če bo pomagal, ampak se teh metod poslužimo, ko je stanje psa izboljšano. Namen vseh omenjenih metod je, da na dolgi rok preprečimo ponavljajoče se okužbe in da okrepimo imunski sistem psa.
About The Author
