Kristali v urinu pri psih

Kristali v urinu pri psih morda niso tako poznani kot pri ljudeh, vendar lahko tudi psi trpijo za sečnimi kamni in imajo številne s tem povezane težave. Pomembno je, da prepoznamo simptome in vemo kaj so sečni kamni pri psih, jih s pomočjo strokovnjakov ustrezno diagnosticiramo in nudimo psu najboljšo podporo.

V nadaljevanju prispevka preberite kaj so kristali v urinu, kakšna je razlika med struvitnimi in cistinskimi sečnimi kamni, kako prepoznate, da ima pes kristale v urinu in kako psu pomagamo, da se kristalov v urinu znebi.

 

Kazalo vsebine: 

  1. Kaj so sečni kamni pri psih?
  2. Struvitni kamni pri psu
  3. Kalcijevi oksalatni kamni
  4. Urati pri psih
  5. Cistinski kamni pri psih
  6. Simptomi
  7. Kako pomagam psu?

 

Kristali v urinu pri psih: Osnovni podatki

KAJ SO SEČNI KAMNI PRI PSIH?

Sečne kamne imenujemo tudi uroliti, ki se tvorijo v mehurju psa in so po strukturi in obliki podobni kamnom. Sečni kamni pri psih so kristalizirane soli, ki se formirajo zaradi različnih dejavnikov. Obstaja veliko mineralov, ki se lahko oborijo v sečilih in tvorijo kristale in kamne, vendar več kot 90 % urolitov pri mačkah in psih sestavlja struvit (magnezijev amonijev fosfat) ali kalcijev oksalat monohidrat ali dihidrat.

Struvit je najpogosteje opaženi mineral, ki se pojavlja v uretralnih zamaških. Oblikovanje urolita in zamaškov vključuje zapletene fizikalno-kemijske procese. Pri psih urolite opazimo v mehurju, le 5% kamnov pa se nahaja v ledvicah. Velikokrat poškodujejo uroepitelij, ki pa se lahko nadaljuje v infekcijo.

Sečni kamni pri psih in glavni dejavniki, ki vplivajo na njihov nastanek:

  • prenasičenost urina, ki povzroči nastanek kristalov (nukleacija) – premalo vode in povečana koncentracija topljenca v seču, ki saturira in zraste v kamen
  • premajhen učinek zaviralcev nukleacije in agregacije
  • preveliki učinki snovi, ki so promotorji agregacije in rasti kristalov;
  • pH urina pri psu
  • zadrževanje urina ali upočasnjen prehod, da se proces lahko zgodi
  • prehrana – hrana, ki je preveč bogata z beljakovinami in minerali ter vsebuje premalo vlaknin lahko predstavlja tveganje za nastanek kristalov ali kamnov.

Najpomembnejša gonilna sila za nastanek urolita je prenasičenost urina s kalcitogenimi snovmi, vendar so, kot že omenjeno, pomembni tudi drugi dejavniki. Cilj zdravljenja bolezni povezane s kristali v urinu je zmanjševanje nasičenosti urina.

 

Sečni kamni pri psih
Najpogostejši sečni kamni pri psih so struvitni sečni kamni, ki nastanejo zaradi okužb z bakterijami

 

Sečni kamni pri psih so različnih vrst

Proces nastajanja kristalov in kamnov imenujemo urolitiaza. Urolitiaza se nanaša na nastanek in posledice obarjanja mineralov v sečnem sistemu. Ne gre za eno samo bolezen z enim samim vzrokom, temveč za posledice več osnovnih nepravilnosti. Zato jo lahko obravnavamo kot sindrom, ki je opredeljen kot kombinacija patofizioloških dejavnikov (družinskih, prirojenih in/ali pridobljene), ki povečujejo tveganje za obarjanje mineralov v urinskem sistemu in tvorbo urolitov (sečnih kamnov).

 

Struvitni kamni pri psu

Kaj so struvitni kamni pri psih in zakaj nastanejo?

Struvit je drugo ime za kristale ali urolite, sestavljene iz magnezijevega amonijevega fosfata heksahidrata. Za nastanek struvitnih urolitov mora biti urin prenasičen z magnezijevimi, amonijevimi in fosfatnimi ioni.

Do prenasičenosti urina s struvitom in nastanka struvitnih kamnov lahko pride zaradi:

  1. okužbe sečil z bakterijami, ki proizvajajo ureaze. Ta bakterijski encim je odgovoren za prekomerno proizvodnjo urinskega amoniaka in posledično alkalizacijo urina. Ureaza cepi sečnino in nastane amonijev ion v alkalnem urinu (zaradi velike količine amonijaka), ki se veže s fosfatom in magnezijem v struvit. Kamni, ki nastanejo na opisan način imenujemo okuženi struvitni kamni ali z okužbo povzročen struvit.
  2. struvitni kamni lahko nastanejo tudi iz neznanega razloga ali zaradi različnih metabolnih vzrokov, kar je izjemno redko – takšne kamne imenujemo sterilni struvitni kamni.

Pri psih zelo redko najdemo sterilne struvitne kamne, kamni večinoma nastajajo predvsem zaradi okužbe sečil z bakterijami. Še redkejši so metabolni vzroki za nastanek sterilnih sečnih kamnov.

 

Struvitni kamni pri psu in tveganje

Struvitni kamni so pogostejši pri:

  • samicah, saj pogosteje zbolijo za vnetjem sečil,
  • mladih psih, starih manj kot leto dni – tukaj so bakterijske okužbe posledica prirojenih napak,
  • starih psih, ki zbolevajo za kroničnimi boleznimi

 

Struvitni kamni pri psu – kako pomagati psu?

Prisotnost struvitnih kristalov še ne pomeni struvitnih kamnov in vnetja. Struvitne kamne pri psih lahko topimo in se tako izognemo kirurškim posegom. Struvitne kamne pri psih raztapljamo s pomočjo prilagojene prehrane in s pomočjo ustreznega antibiotika, ki ga predpiše veterinar na podlagi pregleda urina.

Cilj pri topljenju struvitnih kamnov je, da je pH urina manjši kot 6,5; kar lahko dosežemo s pomočjo ustrezne prehrane. Najboljša rešitev je mokra hrana za pse. Topljenje okužbenih struvitnih kamnov traja nekje 70 dni.

 

 

Hrana z nižjim deležem fosforja in magnezija pomaga pri nižanju pH urina, zmanjša obarjanje struvita in spodbuja raztapljanje struvita.
Hrana z visoko vsebnostjo vlage (mokra hrana za pse) je učinkovitejša, saj je večje zaužitje vode povezano z zmanjšanjem koncentracije kalcitogenih mineralov v urinu in večjo evakuacijo kristalov.

 

Preprečevanje nastanka struvitnih kamnov

Za preprečevanje okuženih struvitnih kamnov ni potrebna posebna prehrana, saj so okužbe z bakterijami tiste, ki povzročajo struvite. S prehrano ne moremo preprečili ponovnega nastanka okuženih struvitnih urolitov, saj s prehrano ne moremo preprečiti ponovnega pojava bakterijske okužbe sečil.

 

Za preprečevanje ponovne okužbe iščemo vzroke okužb sečil:

  1. pri mladih psih, mlajših od enega leta lahko gre za prirojene napake
  2. pri starejših psih lahko okuženi struvitni kamni nastanejo v kombinacijami z drugimi boleznimi in vnetji, kot je npr. Cushingova bolezen, kronična odpoved ledvic ali vnetje maternice,…

Ekstremno in dolgotrajno zmanjšanje nekaterih dejavnikov tveganja, ki zmanjšujejo nastajanje struvitnih kamnov (npr. kisel urin), lahko poveča tveganje za nastanek kalcijevih oksalatnih kamnov, zlasti pri rizičnih pasmah (npr. bišoni, shih tzu, lhasa apso, miniaturni
pudl,…).

 

Kalcijevi oksalatni kamni

Kaj so kalcijevi oksalatni kamni, kako in zakaj nastanejo?

Kalcijevi oksalatni uroliti nastanejo, ko je urin prenasičen s kalcijem in oksalatom. Poleg tega beljakovine z veliko molekulsko maso, ki se pojavljajo v urinu vplivajo na nastanek kalcijevega oksalata. Vseh vzrokov in točnega poteka nastajanja kalcijevega oksalata pri mačkah in psih strokovnjaki še ne razumejo popolnoma. Znano je, da nekateri presnovni dejavniki povečujejo tveganje za nastanek kalcijevega oksalata v sečilih pri več živalskih vrstah. Prehranske strategije za preprečevanje nastanka kamnov se osredotočajo na izboljšanje teh dejavnikov.

 

Dejavniki tveganja za nastanek oksalatnih kamnov

Hiperkalcemija (zvišana koncentracija kalcija v krvni plazmi) in Cushingova bolezen sta lahko povezani s povečanim tveganjem za nastanek kalcijevega oksalatnega urolita. Pri zvišani koncentraciji kalcija v krvni plazmi, se lahko prevelika količina kalcija izloča v urin (hiperkalciurija). Hiperkalciurija je pomemben dejavnik tveganja, vendar ne nujno vzrok za nastanek kalcijevega oksalatnega urolita pri ljudeh, psih in mačkah. Metabolna acidiza (znižan pH zunajcelične tekočine) spodbuja hiperkalciurijo – povečano izločanje kalcija z urinom, in zmanjšano reabsorpcijo kalcija v ledvičnih tubulih.

Kisel urin (pH urina < 6,2) je lahko dejavnik tveganja za nastanek kalcijevega oksalata poleg tega kisel urin spremeni delovanje in koncentracijo zaviralcev kristalov. Zaviralci, kot so citrat, magnezij in pirofosfat, tvorijo topne soli s kalcijevo ali oksalno kislino in zmanjšujejo razpoložljivost kalcijeve ali oksalne kisline za obarjanje in tvorjenje kristalov.

Vsaka povečana koncentracija oksalne kisline (oksalna kislina je presnovni končni produkt askorbinske kisline) v urinu spodbuja tvorbo kalcijevega oksalata. Povečanje vsebnosti oksalata v prehrani in pomanjkanje vitamina B6 sta znana dejavnika, ki povečujeta vsebnost oksalata v urinu. Koncentracijo oksalne kisline v urinu lahko povečajo tudi genetske anomalije. Izjemno bogat z vitaminom B6 je losos, veliko vitamina B6 pa vsebuje tudi Canis Exra pivski kvas.

 

 

Zmanjšan volumen urina povzroči povečano nasičenost s kalcijem in oksalno kislino ter povečano tveganje za nastanek sečnih kamnov. Odkritje kristalov kalcijevega oksalata pomeni, da je urin prenasičen s kalcijevim oksalatom, in če je ta prenasičenost trajna, pomeni povečano tveganje za nastanek kalcijevega oksalatnega urolita.

 

Kamni kalcijevega oksalata pri psu in tveganje

Kamni kalcijevega oksalata so precej pogosti kamni pri psih in mačkah. Bolj pogosto se pojavljajo pri samcih in so bolj značilni za določene pasme kot so shih-tzu, pomeranci, Ihasa apso, čivave, maltežani, bišoni,… Večinoma zbolevajo psi stari med 7 in 8 let.

 

Preprečevanje nastanka kamnov kalcijevega oksalata

V primeru odkritih in zdravljenih urolitov je potrebno razmisliti o prehranskih in/ali veterinarskih protokolih za zmanjšanje ponovnega pojava urolita ali preprečitev nadaljnje rasti urolita, ki ostane v sečnem traktu. Pri velikem število psov lahko pride do ponovitve bolezni po dveh letih.

S povečanjem vnosa vode se v urinu zmanjšajo koncentracije mineralov. Poleg tega večja količina urina običajno podaljša tranzitni čas urina in pogostost odvajanja, s čimer se skrajša čas zadrževanja kristalov za njihovo forminacijo in rast. Hranjenje z mokro hrano je najbolj praktično sredstvo za povečanje vnosa vode in zmanjšanje zasičenosti urina s kalcijevim oksalatom.

Določene študije nakazujejo, da na topnost kalcijevega oksalata v urinu vpliva pH, v epidemioloških študijah pa je zakisana prehrana med najpomembnejšimi dejavniki tveganja za nastanek kalcijevega oksalata. Druge študije na podobno temo pa niso pokazale enakih rezultatov. Kljub nasprotujočim si dokazom se predlaga ciljni pH urina približno 7,5.

Oksalat v urinu nastane pri endogeni presnovi predhodnikov oksalata (tj. glicina in askorbinske kisline) in oksalne kisline v prehrani. Izogniti se je potrebno prekomernemu vnosu vitamina C, ki je presnovni predhodnik oksalata. Pri kalcijevi oksalatni urolitiazi ne smemo omejevati vnosa fosforja v prehrano. Nizka vsebnost fosforja v prehrani je dejavnik tveganja za nastanek kalcijevega oksalatnega urolita pri mačkah in psih.

Izogibati se je treba prevelikim količinam vitamina D (ki pospešuje intestinalno absorpcijo kalcija) in vitamina C (ki je prekurzor oksalne kisline). Prehrano je treba ustrezno obogatiti z vitaminom B6, saj pomanjkanje vitamina B6 spodbuja endogeno produkcijo in posledično izločanje oksalne kisline z urinom.

Čeprav povezava debelosti z nastankom urolitov ni jasna, ostaja v vseh dosedanjih študijah stalen dejavnik tveganja. Spodbuja se omejevanje vnosa hrane za doseganje idealne telesne teže in telesne kondicije. Določene študije nakazujejo tudi na to, da hrana z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov vpliva na nastanek kalcijevega oksalata.

 

Zdravljenje kamnov kalcijevega oksalata

Kamni kalcijevega oksalata niso topni in zato jih ne moremo zdraviti z raztapljanjem tako kot ostale sečne kamne pri psih. Če kamni kalcijevega oksalata ne povzročajo kliničnih znakov kot so kri v urinu, pogosto uriniranje, inkontinenca,… jih veterinarji ne zdravijo, temveč smpremljajo njihovo rast in skušajo vplivati na zmanjšano rast kamnov. Sečni kamni pri psih, ki povzročajo klinične znake pa je potrebno kirurško odstraniti ali se odločiti za drugo metodo zdravljenja. Vse je odvisno od tega kako veliki so kamni, kje se nahajajo, kakšne so želje lastnika in kakšne izkušnje ima veterinar.

 

Urati pri psih

Urati nastajajo v kislem urinu, nasičenem z dovolj visoko koncentracijo soli sečne kisline (urata). Pri živalih z uratnimi kamni je končni proizvod sečna kislina, ki je izjemno slabo topna organska spojina, ki v urinu kristalizira in tvori kamne iz uratnih soli.

Kamni se pojavljajo pri določenih pasmah, kot so dalmatinci in angleški buldogi, samci so običajno prizadeti pogosteje kot samice, večina uratnih urolitov pa se pojavi pred 4. letom starosti. Vzroki za nastanek kamnov pa so lahko tudi jeterne okvare, najpogosteje portosistemski obvod (PSS).

Pri psih s portosistemskim odvodom (portosistemski štant) kri iz želodca, črevesja in vranice ne gre najprej v jetra kot pri zdravih živalih, temevč gre direktno v krvni obtok. Na tak način v krvni obtok vstopa kri, ki zaobide jetra in se ne razstrupi. Eden od možnih vzorkov pa je tudi neprimerna prehrana.

Urate je možno raztapljati s pomočjo ustrezne prehrane, ki je omejena z beljakovinami in purini. Najboljša izbira je mokra pasja hrana, ki vsebuje več kot 75% vlage. Žal na podlagi znanstvenih izsledkov takšne diete niso učinkovite pri vseh psih. pH urnina mora biti večji od 7, urinsko analizo pa opravlja veterinar vsake 4 tedne in spremlja prisotnost kamnov. Povečati moramo tudi vnos tekočine v organizem, saj tako zmanjšamo specifično težo urina, za boljše odplakovanje kamnov in manjše kopičenje uratnih kristalov ali peska.

 

 

Cistinski kamni pri psu

Cistin je aminokislina, ki se pri zdravem psu in normalnem delovanju ledvic reabsorbira nazaj v organizem. Vzrok za nastanek cistinurije pri psih je genska mutacija v genu za protein, ki je odgovoren za reabsorbcijo cistina nazaj v organizem. Zaradi te napake prihaja do povečane koncentracije cistina v urinu. Cistin je slabo topen v kislem in nevtralnem pH urina kar prideve do nastanka cistinskih kristalov in kamnov.

Samci so običajno bolj dovzetni za nastanek cistinskih kamnov. Kamni lahko dražijo sečila, povzročijo vnetje in lahko vodijo v življenjsko ogrožajoče zaplete zaradi obstrukcije sečnice in sečevodov. Cistinski kamni lahko prizadanejo tudi ledvica zaradi obstrukcije ali pa zaradi direktne poškodbe, če se ti kamni nahajajo v ledvicah.

Cistinski kamni so v obliki šestkotnika in so rumeno – rjava barve. V primeru, da veterinar ugotovi, da ima kuža cistinske kamne, ki ne povzročajo obstrukcije se kamne vedno najprej topi. Izjemnega pomena je povečan vnos tekočine, zato se priporoča mokra hrana, da dosežemo nižjo specifično težo urina za lažje odplavljanje kristalov in za zmanjšanje količine kristalov in kamnov. Priporočljiva je mokra hrana z manjšim deležem beljakovin in hrana z manj natrija. pH urina naj bo večji od 7,5; saj se v tem pH-ju cistinski kamni topijo, vendar v še bolj bazičnemu pH-ju, večjemo od 7,8 lahko pride do tvorbe struvitnih kamnov.

 

Kamni in kristali v urinu pri psih – simptomi

Klinični znaki so odvisni od števila, tipa in lokacije kamnov v urinarnem traktu. Najpogostejši simptomi so (ne glede na vrsto prisotnih kamnov):

  • večkraten poizkus uriniranja
  • uhajanje urina
  • lizanje sečil
  • bolečine pri uriniranju
  • hematurija – prisotnost krvi v urinu, saj kristali poškodujejo območje sečil v katerem se zadržujejo
  • oviranje sečnih poti in obstrukcijo
  • bolečine v trebušnem predelu

 

Kristali v urinu pri psih – kako prepozanm, da ima pes težave?

Če opazite zgoraj naštete težave, lahko posumite na nastanek kristalov ali kamnov v urinu psa. Potreben je obisk pri veterinarju, na podlagi vzorca in analize urina, veterinar diagnosticira kristale v urinu psa. Veterinar tudi s pomočjo različnih raziskav odkrije za katero vrsto kamnov gre in temu ustrezno predpiše zdravljenje. Kristali in kamni (v primeru da ne pride do obstrukcije) se vedno najprej topijo s pomočju ustrezne prehrane in morebitnih zdravil, ki nam jih predpiše veterinar. Le sečni kamni kalcijevega oksalatna niso topni. V primeru struvitnih kamnov, ki nastanejo zaradi bakterijske okužne je za zdravljenje potreben antibiotik. V primeru obstrukcije sečil pa je potrebno kamne kirurško odstraniti.

Ne glede na to za katero vrsto sečnih kamnov gre, je pomembno, da pes zaužije dovolj tekočine in tako konstantno urinira. Dlje časa kot urin preživi v mehurju, večja je verjetnost, da kristali oborijo. Pri vseh vrstah kristalov in kamnov se priporoča mokra hrana za pse.

 

 

Literatura: 

Andrea J. Fascetti, VMD, PhD, DACVIM, DACVN; Sean J. Delaney, DVM, MS, DACVN; Applied Veterinary Clinical Nutrition, A John Wiley & Sons, Inc., Publication, 2012