Anaplazmoza pri psih

Klopne bolezni pri psih so številne, anaplazmoza je le ena izmed njih, ki je poleg borelioze v Sloveniji precej pogosta. Anaplazmoza pri psih je resno obolenje, pes pa se z bakterijo anaplazmoze okuži preko krvosesega klopa, ki ob ugrizu prenese bakterije v krvni obtok psa. V nadaljevanj preberite kaj je anaplazmoza, kako poteka okužba, kakšni so simptomi, kako diagnosticirati bolezen in kako pomagati psu.

 

Anaplazmoza pri psih

Anaplazmoza pri psih se imenuje tudi pasja klopna vročina, ki jo v Sloveniji povzroča bakterija Anaplasma phagocytophilum, ki povzroča pasjo granulocitotropno anaplazmozo (včasih se je imenovala erlihioza pri psih). Bakterija napada granulocite (vrsta belih krvničk). Anaplazmozo pa povzroča tudi bakterija Anaplasma platys, ki povzroča ciklično trombocitopenijo pri psih (zmanjšanje števila trombocitov). Obe vrsti anaplazmoze sta gram negativni bakteriji v obliki elipse.

Psi se z anaplazmozo okužijo z ugrizom klopa vrste Ixodes ricinus, ki lahko sočasno prenaša tudi boreliozo in se lahko na tak način pes okuži z obema bakterijama sočasno. Običajno mora biti klop pritrjen na psa vsaj 36 – 48 h, da pridejo bakterije anaplazmoze v kri psa. Prenašalci bolezni so mnoge gozdne živali, na katerih se klop prehranjuje; to so glodavci (različne miši), jelenjad in tudi domače živali, kot so psi, konji, ovce,…

Bakterijo Anaplasma phagocytophilum, prej poznano kot Ehrlichia phagocytophila, Ehrlichia equi so sprva uvrščali v rod erlihij. Erlihije so znotrajcelične bakterije, ki se razrastejo v obliki mikrokolonij. Bakterija A. phagocytophilum se v naravi ohranja s kroženjem med gostitelji, kot so mali sesalci in divjad, ter klopi, ki so glavni prenašalci omenjene bakterije. V Evropi prenaša bakterijo A.phagocytophilum navadni gozdni klop Ixodes ricinus. Prekuženost klopov z anaplazmo v Sloveniji znaša 3,2 %.

 

klopi pri psih
V Sloveniji najpogostejše klopne bolezni so anaplazmoza, borelioza in babezioza

 

Preprečevanje bolezni

Bolezen preprečujemo tako, da preprečimo prisesanje klopa na psa. Prenašalec anaplazmoze je klop, ki spada med krvosese zunanje zajedavce.

  1. Psa zaščitimo pred klopi z pomočjo različnih sredstev, ki klope odganjajo. Možnost okužbe je odvisna od časa pritrjenosti klopa, sredstva, ki pokončajo ali odganjajo klope, zmanjšajo možnost prenosa bakterije anaplazmoze. Izbor sredstev naj temelji na življenjskem slogu lastnika in psa, okolici v kateri pes živi in lastnih prepričanjih, da se najde takšna zaščita, ki bo psa zaščitila pred zajedavci, hkrati pa sredstvo ne bo imelo negativnih vplivov na psa. Klopi pri psih in zaščita je povzeta v samostojnem članku.
  2. Redno pregledovanje psa pripomore k pravočasni odstranitvi že pritrjenega klopa. Klop mora biti pritrjen na psa vsaj 24h, da se prenesejo bakterije, kar pomeni, če klopa pravočasno najdete in odstranite zmanjšate možnost prenosa okužbe. Kako odstraniti klopa pri psu si preberi v samostojnem prispevku.

 

Anaplazmoza pri psih – potek okužbe in simptomi

Anaplazme se v organizem psa prenesejo z vbodom klopa. Po vbodu se s krvjo prenesejo v druge organe, sledi pa okužba belih krvničk ali trombocitov. Bakterije vstopajo v celice s pomočjo endocitoze. Ko so bakterije enkrat v celicah sprožijo vrsto imunskih odgovorov gostitelja.
Od okužbe z anaplazmozo do pojava prvih kliničnih znakov lahko traja od 8 in tudi do 20 dni.

Klopi imajo tri razvojne oblike (ličinka, nimfa in odrasla žival) in vsaka razvojna oblika se lahko okuži in prenaša okužbo na naslednjega gostitelja. Vsa jajčeca, ki jih izleže samica v okolje pa so neokužena, kar je izjemno pozitivna novica, saj se iz jajčec izležejo ličinke, ki se morajo ponovno okužiti z bakterijo.

Razvojni krog okuženega klopa poteka na naslednji način: odrasla samica torej vedno izleže neokužena jajčeca v okolje. Iz jajčec se razvijejo neokužene ličinke, ki že imajo 6 nog. Ličinke najdejo gostitelja (npr. glodalec, gozdne živali, ki so rezervoar bakterije anaplazmoze) in se lahko okužijo z bakterijo. Okužene ali neokužene ličinke se sedaj razvijejo v nimfe, ki imajo 8 nog.

Okužena ali neokužena nimfa se prehranjuje naprej na ustreznem gostitelju (glodalci in gozdne živali). Okužena ali neokužena nimfa se razvije v odraslega klopa, ki so lahko okuženi ali neokužene, hranijo in razmnožujejo pa se na psu ali človeku. Spolno združevanje (kopulacija) poteka pred hranjenjem s krvjo na gostitelju, kmalu potem samec umre. V naslednjih mesecih samica izleže od 500 do 5.000 jajčec v prst. Oplojena samica zleže neokužena jajčeca in razvojni krog klopa je sklenjen.

V vsaki razvojni fazi klop potrebuje vsaj en obrok krvi gostitelja vretenčarja, da se razvije v naslednjo fazo. Odrasle samice pa obrok krvi potrebujejo, da lahko izležejo jajčeca.

 

Razvojni krog klopa in prenos anaplazmoze
Poenostavljen razvojni krog klopa, ki je glavni prenašalec bolezni

 

Bolezen je zelo nespecifična in lahko poteka v različnih oblikah. Lahko je bolj »tiha« (skrita) bolezen ali se pojavi v akutni ali kronični obliki. Akutna oblika anaplazmoze lahko mine tudi brez večjih simptomov, medtem ko je kronična oblika bolj komplicirana, saj lahko bolezen izbruhne kadarkoli, ob stresu ali padcu imunskega sistema psa. Simptomi so posledica imunskega odgovora psa.

Na anaplazmozo lahko posumimo, takrat ko na psu najdemo klopa, pes pa ima povišano telesno temperaturo. Znaki anaplazmoze so tudi:

  • apatičnost,
  • brezvoljnost,
  • utrujenost,
  • zavračanje hrane in posledično hujšanje,
  • različne prebavne težave, kot sta driska in bruhanje,
  • pojavijo se lahko tudi težave z gibanjem zaradi bolečin v mišicah in sklepih, opazimo lahko otekle okončine,
  • v določenih primerih lahko opazimo tudi krvavitve, podpludbe in modrice.

Bolezen poteka v treh fazah. V akutni fazi se pri psu pojavijo vročina, depresija, izguba apetita, oteženo dihanje, povečane bezgavke in občasno znaki encefalitisa (vnetje možganov). Dva do štiri tedne po nastopu akutne faze pes preide v subklinično fazo, ki traja od nekaj tednov do nekaj mesecev. Nekateri psi v subklinični fazi okužbo odpravijo, drugi pa preidejo v kronično fazo. Po navajanju nekaterih virov, kaže da obstaja pasemska nagnjenost k razvoju kronične anaplazmoze; večje tveganje je na primer pri ovčarjih, dobermanih in pinčih.

V kronični fazi, ki se pojavi od enega do štirih mesecev po ugrizu klopa, bolezen napade kostni mozeg in imunski sistem psa ter povzroči izgubo telesne teže, vročino, anemijo, spontane krvavitve, otekanje okončin in različne nevrološke znake. Pogosto se pojavi tudi artritis.

Med laboratorjskimi znaki veterinar opazi znižano koncentracijo levkocitov (levkopenija) in znižano koncentracijo trombocitov (trombocitopenija), ki se pojavi kar pri 80% okuženih psov.

 

Prepoznavanje anaplazmoze pri psih

Bolezen lahko diagnosticira veterinar z laboratorijsko krvno preiskavo. Okužba z anaplazmozo lahko povzroči številne nespecifične klinične in hematološke spremembe. Znakov anaplazmoze in borelioze se ne da ločiti, saj obe bakteriji prenaša isti prenašalec, ki poseljuje enako geografsko območje. Bolezen zahteva večtedensko specifično zdravljenje. Veterinar se bo na primeru posameznega psa in stopnje razvoja bolezni odločil za ustrezno zdravljenje.

Veterinarji za zdravljenje uporabljajo doksiciklin, ki ga je potrebo dajati en mesec. V akutni fazi se stanje izboljša v enem do dveh dneh. Podporno zdravljenje lahko vključuje transfuzijo krvi, v primeru krvavitev. Obeti za ozdravitev so odlični, če se zdravljenje začne, preden se pri psu razvije supresija kostnega mozga.

 

Anaplazmoza pri psih je komplicirana bolezen, ki lahko postane kronična. Bolezen je vsekakor bolj simselno preprečevati kot zdraviti. Ustrezna zaščita psa pred klopi je ključenag pomena, prav tako je v času klopov (glavna sezona med junijem in septembrom) smiselno pregledovati psa vsak dan. Še posebej pozorni morate biti na predelu vratu, glave, pazduh in trebuha.

 

Literatura:

Debra M. Eldredge, DVM Liisa D. Carlson, DVM Delbert G. Carlson, DVM James M. Giffin, MD, Dog owner’s home veterinary handbook, 2007, Howell Book House

Dennis D T, Piesman J F. Overview of Tick-Borne Infections of Humans. V: Goodman J L, Dennis D T, Sonenshine D E, ed. Tick-Borne Diseases of Humans. Washington, D.C. : ASM Press, cop; 2005. p. 3-11.

www.fecava

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja