Srčna glista pri psih: Kako preprečimo okužbo?
Ob izrazu gliste takoj pomislimo na bele črve, ki so v prebavilu psa, vendar je v primeru srčne gliste to drugače, saj se srčna glista pri psih ne naseli v prebavilu, temveč v pljučnih žilah in srcu. V nadaljevanju preberite kaj je srčna glista, kako preventivno zaščitimo psa pred okužbu, kje se pes lahko okuži in kako zdraviti psa v primeru okužbe.
Srčna glista pri psih
Srčna glista pri psih (lat. Dirofilaria immitis) povzroča bolezen, ki jo imenujemo dirofilarioza. Za razliko od črevesnih glist, je prenašalec srčne gliste komar, ki lahko s pikom okuži različne vrste sesalcev, vključno pse in mačke. V zelo redkih primeri se lahko okuži tudi človek.
Tukaj se bomo osredotočili samo na pse, pri mačkah lahko pride do razvoja bolezni, vendar mačke niso tipičen gostitelj srčne gliste in zbolijo redkeje. Srčna glista pri psih ima več razvojnih oblik, vendar ima kot odrasla žival obliko do 30 cm dolgega črva, ki se naselijo v pljučnih atretijah (žilah), ki dovajajo kri v pljuča. Prav tako se lahko gliste naselijo tudi v desni strani srca in drugod po telesu.
Razvojni krog srčne gliste
Pes se okuži s pikom komarja, ki ima v svoji slini ličinke srčne gliste. Za razvoj ličnik je potrebna višja temperatura, nad 25˚C, zato se pes tudi ne more okužiti vsepovsod, vendar le v vročih območjih (slovenska obala, hrvaška in italijanska obala). Po vnosu ličnik v psa, te potujejo 3 – 4 mesece do pasjega srca in do žil, ki povezujejo srce s pljučami.
V naslednjih mesecih se gliste razrastejo in lahko dosegajo dolžino vse do 30 cm. Razvoj srčne gliste od okužbe do odrasle žival (črva) traja 6 – 7 mesecev. Nekje po 7 mesecih začnejo samice izločati žive ličinke (imenujemo jih mikrofilarije), ki potujejo po krvnem obtoku psa in lahko ostanejo v obtoku do tri leta.
Ob ponovnem piku komarja, se mikrofilarije naselijo v komarja, kjer čakajo na naslednjega gostitelja. Tako je razvojni krog srčne gliste zaključen. Odrasle srčne gliste živijo približno 5 do 7 let v psu. Pes ima zdravstvene težave zaradi velikosti in števila odraslih osebkov.
Srčna glista simptomi
Okužbe so pri različnih psih različno intenzivne. Resnost okužbe je odvisna od števila odraslih parazitov v psu, velikosti psa, imunskega sistema posameznega psa, trajanja okužbe in fizične aktivnosti psa. Ko je pri psu povprečne velikosti manj kot 50 odraslih črvov, srčne gliste živijo predvsem v pljučnih arterijah in desnem prekatu srca. Ko so številke večje od 75, se črvi običajno razširijo še v desni atrij. Pri hudi infekciji se lahko črvi preselijo v zgornjo in spodnjo veno ter jetrne žile.
Stene pljučnih žil se zaradi parazitov odebelijo, niso več prožne in se vnamejo. Na tak način je pretok izjemno zmanjšan, kar pomeni, da mora srce delati z večjo intenzivnostjo in močjo. Posledično se vname tudi pljučno tkivo, prizadete so krvne celice, prav tako pa ledvica in jetra. Klinični znaki so izjemno podobni kot pri popuščanju srca.
Črvi v pljučih lahko migrirajo v končne veje pljučnih arterij, kjer ovirajo pretok krvi in so odgovorni za nastanek pljučne trombembolije, ki povzroči izgubo pljučnega tkiva in srčno popuščanje. Psi s tromboembolijo lahko izkašljajo tudi krvavi izpljunek. Črvi, prepleteni okoli srčnih zaklopk, lahko motijo mehaniko srca in povzročijo učinke, podobne tistim pri kronični bolezni zaklopk.
Okužen pes začne kazati simptome, ki so povezani z dihali, torej oteženo dihanje, ki je povezano s kašljem. Posledično je zmanjšana tudi fizična aktivnost psa, določeni psi pa izgubljajo tudi telesno težo. Na koncu bolezen vodi v odpoved srca in v določenih primerih tudi smrti psa.
Pri blagih oblikah okužbe pa pes ne kaže nobenih znakov, tako da je bolezen izjemno zahrbtna, saj jo opazimo šele takrat, ko je okužba že napredovala. Veterinarji velikokrat razvrščajo okužene pse v tri razrede:
- v prvem razredu so asimptomatski psi, ki ne kažejo pravih znakov, le občasno kašljanje.
- v drugem razredu so psi, ki kažejo blage simptome, kot je kašljanje in hitra utrujenost.
- v tretjem razredu so psi s hudimi bolezenskimi znaki kot so hujšanje, oteženo dihanje, pospešen utrip, suh kašelj in nabiranje tekočine v trebuhu. Če je pes močno okužen z odraslimi črvi, lahko pride tudi do odpovedi srca.
Znaki srčne gliste in diagnosticiranje
Znaki srčne gliste so odvisni od števila črvov in velikosti psa. Psi z rahlo okužbo, ki vključuje le nekaj črvov, lahko ostanejo asimptomatski. Tipični zgodnji znaki okužbe s srčno glisto so utrujenost, zmanjšana možnost telesne aktivnosti in mehak, globok kašelj. Ko bolezen napreduje, ti simptomi postanejo hujši in pes lahko izgublja telesno težo, hitreje diha in lahko po vadbi kašlja do omedlevice. Rebra postanejo vidna in prsni koš se napihne.
Za diagnosticiranje srčnih glist so na voljo številne krvne preiskave. Najbolj natančen je test antigena srčne gliste, ki identificira antigen, ki ga proizvaja odrasla samica srčne gliste. Lažno negativni rezultati se pojavijo pri psih z zgodnjimi okužbami (pred pojavom zrelih črvov), pri lahkih okužbah z manj kot petimi odraslimi črvi in pri okužbah, pri katerih so prisotni samo samci.
Klasična metoda je iskanje mikrofilarij pod mikroskopom iz periferne krvi. S to metodo lahko odkrijemo dirofilariozo pri 75% okuženih psih, ker običajno 10 do 25 odstotkov okuženih psov nima mikrofilarij, ki krožijo v periferni krvi. Psi z negativnim testom mikrofilarije v krvi, ki pa so okuženi s srčno glisto, naj bi zboleli za skrito okužbo.
Obstaja več razlag za takšno obliko okužbe. Ena je ta, da pes prejema preventivo proti srčnim glistam. Preventiva ubije mikrofilarije, ne pa tudi odraslih črvov. Tako bodo imeli ti psi pozitiven test antigena srčne gliste in negativen test koncentracije mikrofilarijev. Pes pa bi lahko bil okužen z odraslimi srčnimi glistami samo enega spola, kar pomeni, da se ne razmnožujejo.
Rentgensko slikanje prsnega koša je najboljši test za določitev resnosti okužbe. Psi s hudo obremenitvijo s črvi v pljučni arteriji imajo rentgenske posnetke, ki kažejo povečanje desnega prekata in/ali pljučnih arterij. EKG lahko pokaže povečanje desnega prekata in srčne aritmije.
Zaščita pred srčno glisto
Torej, le psi, ki živijo na primorskem so celo letu podvrženi morebitni okužbi, medtem ko se psi iz ostalih območij Slovenije s srčno glisto ne morejo okužiti. Do okužbe lahko pride le takrat, ko se odpravite na morje (slovensko primorje) ali na mediteransko območje (Hrvaška in Italija). Odločimo se lahko za zdravila, ki jih apliciramo en mesec preden gremo na potencialno okuženo območje. Zdravila proti srčni glisti so na voljo v veterinarskih ambulantah. Psa pa lahko dodatno zaščitite tudi z repelenti, ki odganjajo komarje.
Če psa ne piči komar, se tudi ne more okužiti s srčno glisto, saj je komar tisti, ki glisto prenese v psa. Odličen za zaščito pred zunanji zajedavci in komarji je Canis Plus razpršilo, ki je sestavljeno iz ekstrakta borovih strženov, neem olja, olje čajevca iz kontrolirane biološke pridelave, olje sivke in olja kamnitega bora (Pinus cembra). Prav tako so v času dopusta izogibamo sprehodom v večernih urah, saj so takrat komarji najbolj aktivni.
Srčna glista pri psih in zdravljenje okužbe
Zdravljenje je zelo tvegano, zato je vedno boljše preprečevati okužbo kot pa zdraviti psa. Veterinarji se v določenih primeri (zelo bolni in starejši psi) za zdravljenje sploh ne odločijo, saj je zdravljenje tvegano s številnimi stranskimi učinki. Veterinarji uporabljajo zdravila, ki uničijo odrasle srčne gliste, vendar lahko odmrle gliste povzročajo hude reakcije v pljučih, zato se veterinarji običajno odločijo za postopno uničevanje srčnih glist.
Pri psih z nezapleteno boleznijo so cilji odstraniti vse odrasle črve, uničiti mikrofilarije (če so prisotne) in uvesti preventivne ukrepe. Hkrati se je treba izogibati zapletom, povezanim s toksičnostjo zdravil in prehodom mrtvih črvov v pljuča. Nekateri veterinarji se lahko odločijo, da najprej zmanjšajo število mikrofilarij, nato pa sledijo odrasli črvi. Srčna glista pri psih je lahko smrtno nevarna bolezen v kolikor je ne zdravimo.
Preberi tudi:
About The Author
