Beli švicarski ovčar

Beli švicarski ovčar izvira iz Nemčije in gre za potomca nemškega ovčarja. Precej časa pasma ni bila priznana in se je šele v Švici razvila do podobe, ki jo poznamo danes. Iz tega izvira tudi ime beli švicarski ovčar. Pasma je izjemno inteligentna z močnim karakterjem in voljo. Gre za izjemno učljivo in zvesto pasmo, zato so beli švicarski ovčarji vedno pogostejši družinski člani.

V nadaljevanju bomo prestavili splošne značilnosti pasme, podali kratek pregled zgodovine, se dotaknili karakternih lastnosti, primerne fizične aktivnosti in ustrezne prehrane. V Sloveniji je pasma vedno bolj pogosta, zato je pomembno, da jo malo boljše spoznamo.

 

Beli švicarski ovčar: Splošne značilnosti in karakteristike pasme

Beli švicarski ovčar je okreten, čudovit pes, ki se ponaša s postavo nemškega ovčarja snežno bele barve, obilico energije, zaščitniškim karakterjem ter statusom redke pasme. Belih švicarskih ovčarjev je v Sloveniji razmeroma malo, čeprav postaja pasma vedno bolj priljubljena. Poleg tega ima ta pasma zelo zanimivo zgodovino, saj gre pravzaprav za »izpeljanko« iz pasme nemškega ovčarja, ki dolgo časa ni bila priznana kot samostojna pasma.

Beli švicarski ovčarji so delovni psi in so najbolj veseli dolgih sprehodov, pa tudi mentalne zaposlitve. Najraje imajo, če se jih zaposli z nalogo – na primer, da nosijo vrečko z našimi nakupi od avta do vrat in podobne preproste, vsakodnevne zaposlitve. Tudi z otroki in drugimi kosmatimi družinskimi člani se odlično razumejo.

Podrobne fizične lastnosti belega švicarskega ovčarja:

FCI skupina: 1. FCI skupina – ovčarski in pastirski psi

TEŽA: med 30 – 40 kg za samca in 25 – 35 kg za samico.

VELIKOST: Od 61 – 66 cm za samca in od 55 – 61 cm za samico.

ŽIVLJENJSKA DOBA: 10 – 12 let

BARVA IN DOLŽINA DLAKE: srednje dolga, ravna in zelo gosta dlaka, ki je popolnoma enotna in vedno bela.

ZAHTEVNOST VZGOJE: dokaj zahtevna pasma

LAJEŽ: beli švicarski ovčarji so znani po svojih močnih glasilkah

ZDRAVJE: precej zdrava pasma

 

Beli švicarski ovčar osnovne značilnosti pasme
Značilnosti pasme in osnovne lastnosti

 

Splošen opis in izgled pasme

Beli švicarski ovčar je srednje velik do velik pes z mišičasto postavo. S strani je nekoliko podolgovat – ima dolg vrati in hrbtenico, ki je še poudarjena zaradi nagnjene drže zadnjih nog, tako kot pri nemškem ovčarju. Ima dolgo, volku podobno klinasto oblikovano glavo. Oči so mandljaste oblike in temno rjave barve. Na obrazu so nameščene poševno. Smrček je črn.

Glavo krasijo velika naprej usmerjena trikotna ušesa. Imajo precej ozek, vendar globok prski koš. Dolg in bujen rep ima obliko sablje. Zadnji del je nagnjen nekoliko preko kolka in stegna. Bela dlaka je gosta, srednje dolga do dolga. Praviloma je ravna, sprejemljiva pa je  tudi rahla valovitost.

 

Značilnosti in temperament pasme beli švicarski ovčar

Beli švicarski ovčar je zelo inteligenten, energičen in pozoren pes. To je delovna pasma psov in le malo stvari uide njegovemu nadzoru. Je odličen pes čuvaj in se dobro izkaže, ko je treba od doma pregnati vsiljivce. Nič čudnega, saj izvira iz linije nemških ovčarjev, ki so znani čuvaji! Vseeno pa je v primerjavi z nemškimi ovčarji včasih malce bolj previden in plašen. Ima miroljuben karakter in se hitro navadi na tujce, ko mu ji predstavimo.

Beli švicarski ovčar je pes, ki je rad v središču družinskega življenja in je zelo žalosten, ko ostane sam. Z veseljem sprejmejo pse in druge hišne ljubljenčke kot del svoje črede. Lahko so agresivni do drugih psov, ki jih ne poznajo dobro.

Ujemanje pasme z otroki in drugimi živalmi

Beli švicarski ovčarji so odlični družinski psi. Zelo radi imajo svojo družino, ki jo dojemajo kot svojo čredo, zato jo hrabro varujejo pred »vsiljivci«. Do otrok so zaščitniški in izjemno potrpežljivi. Z njimi se radi igrajo, vendar ti nežni velikani včasih pozabijo na svojo velikost. Pri igri z mlajšimi člani moramo paziti, da jih beli švicarski ovčarji v svoji razigranosti in odrinejo na tla.

Beli švicarski ovčar je do tujcev, tujih psov in živali lahko agresiven, ker jih dojema kot grožnjo svoji čredi. Da to preprečimo, ga primerno socializiramo že od malih nog. Če mu »sostanovalce« (mačke, pse, morske prašičke, zajce …) predstavimo, jih bo sprejel kot člane svoje črede.

 

Nega pasme

Beli švicarski ovčarji ne potrebujejo posebnega vzdrževanja in nege. Imajo gosto belo dlako s podlanko, ki mu odpada celo leto. Kožuha ni treba striči. Večino leta zadostuje krtačenje enkrat do dvakrat na teden. Jeseni in spomladi, ko menjajo dlako, potrebujejo dodatno nego. V času menjave dlake izgubijo vso podlanko, da se pripravijo na novo sezono: jeseni si po izgubi podlanke nadenejo dolg, čudovit zimski kožuh, ravno obratno pa se zgodi spomladi, ko odvržejo zimski kožuh, da naredijo prostor za bolj lahkotno poletno dlako.

Za redno tedensko krtačenje uporabimo veliko krtačo za razčesavanje. V času menjave kožuha pa za odstranjevanje podlanke uporabimo grabljice. Belih švicarskih ovčarjev ni treba pogosto kopati. Njihova dlaka je odporna na umazanijo in prepogosto kopanje razdraži njihovo kožo. Idealno se jih okopa enkrat do dvakrat na mesec. Če je dlaka umazana, psa pa ne želimo skopati, počakajmo, da se umazanija posuši, nato pa jo temeljito skrtačimo. Običajno s tem odstranimo vso umazanijo in kuža je videti kot nov.

 

Beli švicarski ovčar v naravi
Nega in vzdrževanje pasme je preprosti, pasma ne potrebuje posebne nege

 

Zdravstvena oskrba pasme beli švicarski ovčar in morebitne zdravstvene težave

Beli švicarski ovčar je načeloma zelo zdrava pasma, lahko pa se pojavijo naslednje zdravstvene težave. Določeni viri pa navajajo, da pasmo lahko pestijo iste težave kot nemškega ovčarja. Več o pasmi nemški ovčar smo zapisali v samostojnem prispevku.

  • ALERGIJE: Pri veliko belih švicarskih ovčarjev se pojavlja preobčutljivost na hrano in druge alergije. Pojavljajo se simptomi, kot so rdečica in srbenje kože, bruhanje in driska.
  • RAZTRGANJE KRIŽNE VEZI: Beli švicarski ovčarji so pasemsko nagnjeni k degeneraciji križne vezi – ligamentu, ki igra ključno vlogo pri stabilizaciji kolena. Poškodba te vezi povzroči resne težave gibljivosti in je vzrok ohromelosti zadnjih okončin pri mladih, odraslih in starejših psih te pasme.
  • DISPLAZIJA KOMOLCA: Dedna deformacija rasti komolčnega sklepa, zaradi katere je ena ali več kostnih komponent nepravilno oblikovana. To povzroča bolečino in ohromelost, nenormalne sile obrabe pa privedejo do zgodnjega artritisa.
  • DISPLAZIJA KOLKOV: Displazija kolkov je dedna bolezen, pri kateri se kolčni sklepi ne razvijajo normalno. Na koncu se v sklepih razvije trajni osteoartritis, ki zelo boli in povzroči invalidnost psa (ohromelost, nepravilna hoja, togost, odpor do vstajanja, težave pri teku in igri …). Znaki ohromelosti se lahko pokažejo že okoli šestega meseca starosti.
  • TEŽAVE S PRESNOVO IN PREBAVO: pojavi se lahko bolezen eksokrina insuficienca trebušne slinavke (EPI) – pomanjkljivo delovanje trebušne slinavke kar se kaže v neučinkoviti prebavi hrane. Pogosta pa je tudi bolezen megaezofagus, pri kateri se požiralnik poveča in izgubi svoj normalno mišično funkcijo, zaradi česar hrana in tekočina ne moreta pravilno prehajati v želodec.

Genetske bolezni kot sta displazija komolca in displazija kolkov lahko preprečimo z izborom odgovornega vzreditelja, ki svoje pse pred parjenjem pregleda na te bolezni. Z različnimi preventivnimi ukrepi in rednimi veterinarskimi pregledi pa poskrbimo za splošno zdravje svojega psa.

 

Najboljša hrana za belega švicarskega ovčarja

Beli švicarski ovčarji nimajo posebnih prehranskih zahtev. Ker so velika pasma psov, potrebujejo veliko hrane, da potešijo svoj apetit. Njihov obrok mora vsebovati popolno ravnovesje naravnih vitaminov in mineralov, da ohranjajo vitko telo in zdrav ter mehak kožuh. Ker so mladiči nagnjeni k napihnjenosti, je najbolje, da imajo čez dan več manjših obrokov.

Bistveno je, da izberemo visoko kakovostno naravno hrano za pse, ki zagotovi, da pes dobi vsa hranila. Ključni vidiki, ki jih upoštevamo, ko izbiramo hrano:

  • Visoka kakovost beljakovin: beli švicarski ovčarji so veliki energični psi, zato potrebujejo hrano s kakovostnimi beljakovinami.
  • Uravnotežena prehrana: hrana naj ima uravnoteženo količino beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov.
  • Izogibajmo se umetnim dodatkom: izogibajmo se močno predelani hrani polni umetnih barvil, arom in konzervansov. Naravna hrana je za prebavni sistem psa veliko boljša izbira. Potrebno se je izogibati tudi sintetično dodanemu vitaminu A, ki je oranžne barve in lahko na dolgi rok povzroči obarvanje dlake. Naravni viri vitamina A kot so korenje, buče,… dlake ne obarvajo.
  • Prilagodimo hrano starosti in stopnji aktivnosti psa: mladiči, odrasli in starejši psi imajo različne prehranske potrebe.
  • Pozorni bodimo na posebne prehranske potrebe psa: če ima naš kuža alergijo, najdimo hrano, ki ustreza njegovim specifičnim zahtevam.

 

 

 

 

Trening in socializacija pasme

Beli švicarski ovčarji so inteligentna pasma, ki jo je dokaj preprosto izuriti, če smo vztrajni in dosledni. Zahtevajo potrpežljivega in strogega trenerja. Za uspeh pri vzgoji je ključnega pomena, da pes prepozna samozavest in odločnost vodnika. Zaradi svoje občutljive in nežne narave, se bodo beli švicarski ovčarji najbolje odzvali na pozitivno spodbudo in motivacijo. Povzdigovanje glasu in agresiven nastop je kontraproduktiven, saj bodo ovčarji nehali sodelovati, ker bodo čutili, da njihov trud ni cenjen.

Pozitivna motivacija ali spodbuda je lahko vaša pohvala in izkazilo naklonjenosti, igra ali nagrada v obliki priboljška.

 

 

Najpomembnejši del treninga je popoln in zanesljiv odpoklic, ki jim bo omogočil varno preživljanje časa na prostem brez povodca. To je še posebej pomembno v primeru, da živimo v stanovanju, saj beli švicarski ovčarji potrebujejo kar nekaj gibanja, da iztrošijo vso energijo, ki se nabere čez dan.

S socializacijo belih švicarskih ovčarjev je potrebno začeti takoj. So mirne narave, vendar zelo zaščitniški do svoje družine in lahko agresivni do ljudi in živali, ki jih ne poznajo. V mladosti mu predstavimo čim več ljudi, psov in zvokov ter situacij v katerih se bo morda znašel.

 

Aktivnosti in igre primerne za belega švicarskega ovčarja

Beli švicarski ovčarji potrebujejo veliko fizične aktivnosti kot so sprehodi, tek, pohodništvo, plavanje, metanje in lovljenje žogice ali frizbija. Beli švicarski ovčarji potrebujejo veliko gibanja in aktivnosti. Za to pasmo je najbolj idealen življenjski prostor hiša z  dvoriščem, kjer se lahko po volji »zlaufa«. Seveda to ne pomeni, da beli švicarski ovčarji ne morejo živeti v stanovanju. Tudi to je popolnoma izvedljivo, vendar moramo biti pripravljeni, da se prilagodimo njihovim potrebam po aktivnosti. Beli švicarski ovčarji so delovna pasa in so radi zaposleni. Poskusimo jim dati neko nalogo, to jim bo zelo všeč!

Beli švicarski ovčarji so energični psi in na dan potrebujejo veliko gibanja. Načrtujemo lahko dve uri aktivnosti na dan, da bo pes zadovoljen. Najbolj jim bo všeč, če jim lahko na teden zagotovimo nekaj ur telesno in mentalno zahtevnih aktivnosti, kot so treningi agility in razne mentalne pasje igre, s katerimi svoje možgančke spravijo v pogon. Nekoč so bili to delovni psi, zato so vedno veseli, če jih zaposlimo s kakšno nalogo. So okreti in vzdržljivi, zato so odlični spremljevalci za vse dejavnosti na prostem in pasje športe.

Pasmi so zelo všeč tudi različne miselne igre, pri tem si lahko pomagate tudi z različnimi interaktivnimi igračami. Prav tako jim bo zelo všeč, ču jim boste hrano skrili v igrače ali uporabili različne lizalne podloge, ki bodo zaposlile pasje možgančke in hkrati psa utrudile.

 

Trening, igre in socializacija belega švicarskega ovčarja
Pasma beli švicarski ovčar potrebuje veliko fizične in mentalne zaposlitve

 

Vzreja in cena belega švicarskega ovčarja

Pasma je precej redka. Mladički belega švicarskega ovčarja so majhne snežno bele kepice. Za mladička belega švicarskega ovčarja bomo odšteli med 1000 in 2000 evrov, odvisno od vzreditelja in države nakupa. Ko se odločimo za nakup poiščimo uglednega in odgovornega vzreditelja, saj je ta pasma nagnjena k nekaterim zdravstvenim težavam. Pomembno je vedeti, da najvišja cena ne zagotovi vedno najboljšega ljubljenčka. Ključnega pomena je, da izberemo vzreditelja, ki lepo skrbi za svoje živali in ki pse odgovorno testira na morebitne prisotne bolezni.

 

Zgodovina pasme

Kako je iz nemškega ovčarja nastal beli švicarski ovčar? Za prvega nemškega ovčarja velja pes Horand Von Grafrath. Vendar je ta pes od svojih prednikov podedoval gen za belo barvo dlake, zato so nekateri prvi nemški ovčarji imeli nekoliko belo obarvan kožuh. V Nemčiji jim to ni bilo nič kaj preveč všeč, zato so prepovedali vzrejo nemških  ovčarjev z več kot 50% belih lis. Taki psi so bili razglašeni za albine. S časoma so DNK testi pokazali, da te psi seveda niso albini, ampak so samo belo obarvani.

Ljubiteljici psov, Švicarki Agathi Burch, je bila bela barva dlake, zelo pri srcu, zato je leta 1967 iz ZDA uvozila ameriškega belega ovčarja, nato pa še enega belega nemškega ovčarja iz Velike Britanije v svojo rodno Švico ter tam začela vzrejati švicarske bele nemške ovčarje. V Švici ta nova pasma ni bila priznana kot čisti nemški ovčar, saj ni ustrezala pasemskim standardom, zato so pasmo poimenovali beli švicarski ovčar.

Beli švicarski ovčar ne velja za čistokrvno pasmo in ga priznavata le FCI (Federation Cynologique Internationale) in The Kennel Club v Združenem kraljestvu. Kot samostojno pasmo ga je FCI prepoznal leta 2011, The Kennel Club pa šele leta 2017. AKC (American Kennel Club) te pasme sploh ne priznava.

 

Zanimiva dejstva o pasmi

  1. Raven hrbet nemškega ovčarja se jez leti usločil zaradi razstavnih namenov. Beli švicarski ovčar izhaja iz linije nemških ovčarjev, ki so še imeli raven hrbet, zato so ohranili ravno linijo prvih nemških ovčarjev.
  2. Ta pasma obožuje mraz! Gosta bela dlaka ščiti pred hladnim vremenom, zato beli švicarski ovčarji obožujejo igro v snegu.
  3. Beli švicarski ovčarji niso priljubljeni kot policijski psi, saj so »sramežljivi« – ena od ključnih razlik, ki bele švicarske ovčarje loči od sorodnikov nemških ovčarjev, je zadržanost. Ta pasma potrebuje veliko zgodnje socializacije, da preprečimo, da bi bili v prihodnosti preveč previdni v bližini tujcev.