Mikrosporija pri mačkah

Mikrosporija pri mačkah oz. mikrosporoza je okužba, ki jo povzroči gliva Microsporum canis. M. canis se hrani s površinskimi plastmi kože, dlake in nohtov, zato sodi v vrsto gliv, ki jih imenujemo »dermatofiti«. Obstaja približno 40 različnih vrst dermatofitov, vendar je pri mačkah večina primerov dermatofitoze povezana z glivo M. canis. Ta gliva pa ne povzroča okužbe samo pri mačkah – zbolijo lahko tudi druge vrste živali, vključno s psmi in ljudmi.

 

Kaj je mikrosporija pri mačkah in kako se prenaša?

Mačke, okužene z M. canis proizvajajo na milijone spor. Spore z izpadanjem dlake preidejo v okolje, kjer prežijo na nič hudega sluteče mimoidoče. Spore so glavni vir okužbe za druge živali in za ljudi, ki se okužijo, ko pridejo v neposredni stik z njimi. Spore niso samo na okuženih živalih in na tleh – najdemo jih tudi na vseh predmetih, kot so pripomočki za nego, igrače, posteljnina itd., ki pridejo v stik s sporami. Spore v okolju ostanejo kužne do dveh let.

Potek okužbe

Da pride do okužbe, se mora mačka srečati s sporami. Mačja koža mora biti za uspešno okužbo poškodovana, lahko zelo minimalno. Gliva mora biti s kožo v stiku vsaj 2 do 3 ure. Po štirih urah se že začne razmnoževati. Razmnožuje se le v dlakah, ki so v fazi rasti, in sicer na površini dlake, blizu korenine. Klinični znaki se pojavijo 1 do 3 tedne po stiku s sporami.

 

Katere mačke so bolj izpostavljene okužbi z M. canis?

  1. MLADE MAČKE: Mlajše muce imajo slabšo naravno obrambo kože in še nedokončno razvit imunski sistem.
  2. DOLGODLAKE MAČKE: Dolgodlake mačke s svojim dolgim kožuhom lovijo spore kot metlica za prah ter se v primerjavi s kratkodlakimi mačkami »manj učinkovito negujejo« – dlake imajo preprosto preveč, da bi jo temeljito umile, pa čeprav se dejansko zelo pridno negujejo.
  3. ŽIVLJENJSKI SLOG: Tudi življenjski slog živali precej vpliva na možnost za razvoj okužbe. Mački, ki imajo prost izpust se hitreje srečajo s sporami gliv kot notranje muce. Tudi mačke, ki živijo v prenaseljenem okolju (npr. zavetišče) so bolj izpostavljene tveganju za razvoj okužbe.
  4. PODNEBJE: Mačke, ki živijo v toplejših in vlažnih podnebjih so bolj izpostavljene tveganju za okužbo.
  5. ZDRAVJE: Dejavniki, ki zmanjšajo sposobnost normalnega delovanja imunskega sistema (na primer pridružene bolezni), povečajo možnost za razvoj okužbe.
  6. PASMA: Perzijske mačke so predisponirane za razvoj dermatofitoz.

 

Mikrosporija pri mačkah – najpogostejši znaki

Stopnja izražanja kliničnih znakov mikrosporije je zelo različna. Nekatere mačke razvijejo hudo kožno bolezen, medtem ko druge dobijo le majhne spremembe ali pa nimajo nobenih očitnih znakov. Take mačke imenujemo »asimptomatske prenašalke«, saj so lahko zelo bolne, pa okužbe ne pokažejo. To so velikokrat dolgodlake mačke.

Tipične za mikrosporijo so okrogle lezije brez dlak. Nastanejo, ko glive okužijo dlako, se v njej namnožijo in jo oslabijo. Taka dlaka se zlahka zlomi oz. jo lahko odstranimo le z nežnim pritiskom. Koža lezije je luskasta, vneta in zadebeljena.

Po navadi se spremembe pojavijo na glavi, ob ušesih, na nogah, prsnem košu ali okoli hrbtenice. Dlake, ki obkrožajo prizadeta področja, so šibke in polomljene. Spremembe niso srbeče. Če se M. canis pridružijo še bakterije, zaradi česar se lezija vname, pa postane tudi srbeča.

Redki znaki:

Občasno pride do vnetja krempljev ki postanejo hrapavi in luskasti, lahko deformirani. Izjemoma mikrosporija pri mačkah prizadene večje področje telesa. Pokaže se kot neenakomerno izpadanje dlake, kožne lezije pa so dvignjene in se izcejajo. Take kožne lezije imenujemo granulomi.

 

Mikrosporija pri mačkah
Mikrosporija pri mačkah se na koži kaže z okroglimi lezijami brez dlake

 

Kako veterinar postavi diagnozo?

Pregled z Woodovo lučko (ultravijolična svetloba)

Woodova lučka oddaja ultravijolično svetlobo točno določene valovne dolžine. Med okužbo z M. canis se v okuženih dlakah nalaga produkt glive, ki pod svetlobo Woodove lučke fluorescira zelene barve. Veterinar zatemni ambulanto in z Woodovo lučko pregleda celoten mačji kožuh. Išče predele, ki fluorescirajo zeleno. Le 50 % primerov okužbe z M. canis fluorescira, zato ta metoda ni vedno zanesljiva.

Mikroskopski pregled dlak

Veterinar izpuli dlake na sumljivih področjih kožuha in jih pogleda pod mikroskopom. Okužene dlake so debelejše od zdravih, včasih pa so vidne tudi spore.

Kultura M. canis na gojišču

To je najbolj zanesljiva metoda dokazovanja mikrosporije. Veterinar zanjo uporabi dlake s področji, ki pri preiskavi z Woodovo lučko fluorescirajo ali dlake z roba sprememb, predvsem dlake, ki so nezdravega videza. Največkrat pa veterinar kar počeše mačko po celem telesu s krtačko za enkratno uporabo – velikokrat uporabijo kar zobno ščetko – in dlake, ki se primejo ščetin, pošljejo v laboratorij. V laboratoriju dlake prenesejo s krtačke na gojišče, primerno za rast gliv. Če je mačka okužena, po enem ali dveh tednih na gojišču vzklijejo glive.

V Sloveniji se mikrosporijo največkrat dokazuje s preiskavo z Woodovo lučko in gojiščno preiskavo. Tuja literatura navaja tudi PCR testiranje.

 

Zdravljenje mikrosporije pri mačkah

Okužene mačke predstavljajo tveganje za okužbo drugih ljudi in živali. Zdravljenja se lotimo v treh korakih:

  1. Izboljšamo imunski sistem mačke
  2. Dekontaminacija okolja in predmetov
  3. Zdravljenje okužbe

1 Imunski sistem

Imunski sistem mačke okrepimo s korekcijo obroka (hranimo jo z vrsti primerno kvalitetno hrano in prehranskimi dodatki), zdravljenjem morebitnih že prej prisotnih bolezni in prenehanjem zdravljenja, ki ima morda imunosupresivni učinek (če mačka dobiva razna protivnetna zdravila). Za mačke najbolj primerna hrana je surova hrana, saj so mačke obligatorni mesojedci. Iz surovega mesa dobijo tudi vsa potrebna hranila.

Ker pa so domače mačke navajene določene hrane, ne moremo pričakovati, da bodo surova hrano takoj sprejele. Če svoje mačke ne želite hraniti s surovo hrano so najboljša alternativa Felins Plus mesne rolice. To so mesni zvitki kuhanega mesa na pari z dodanim tavrinom. Na voljo so v 4 različnih okusih popolnoma brez vseh sintetičnih dodatkov, umetnih arom in konzervansov. Mesne rolice pa lahko kombinirate tudi s suho hladno stiskano hrano za mačke Felins Plus.

 

 

2 Dekontaminacija okolja in predmetov

Dekontaminacija pomaga preprečiti širjenje M. canis v prostoru. Veliko lažje nam bo, če okužene mačke omejimo le na eno sobo. Vsa področja hiše, do katerih so okužene živali imele dostop temeljito razkužimo, nato pa koncentriramo energijo za čiščenje le še na tisto eno sobo.

Tudi vsi predmeti, kot so ovratnice, košare, posteljnina, igrače in pripomočki za nego so kontaminirani ter jih je potrebno razkužiti. Začasno uporabimo za ležišča kartonske škatle, ki jih enkrat na teden zamenjamo (stare zavržemo). Uspešno dekontaminacijo dosežemo s kombinacijo dveh pristopov:

  • Fizično odstranjevanje dlak iz prostora: vsakodnevno sesanje in čiščenje mest, kjer se nabira dlaka. Fizično lahko spore canis uničimo le z zažiganjem.
  • Kemično razkuževanje: pri veterinarju preverimo, če je razkužilo, ki ga želimo uporabiti, varno za porabo v bližini mačk.

3 Zdravljenje

Zdravljenje je lahko sistemsko ali lokalno. Lokalna terapija vključuje striženje dlak okoli spremembe (da preprečimo širjenje M. canis na kožuhu), saj to pomaga pri širjenju okužbe v prostoru. Lokalno se uporabljajo antimikotiki v obliki krem in losjonov, ki na splošno dobro učinkujejo. Pri mačkah najbolje delujejo oblivki celega telesa, tudi če je sprememb zelo malo. Oblivki so dobri zato, ker učinkovina ostane na koži tudi po kopanju.

Sistemsko se zdravijo mačke, ki imajo po telesu zelo veliko sprememb, ki imajo dolgo dlako, ki izvirajo iz vzrejališč in tudi tiste, ki so bile že zdravljenje lokalno, pa zdravljenje ni bilo uspešno.

Za mačke je najboljši režim za zdravljenje mikrosporije naslednji: striženje dlake okoli sprememb, dvakrat na teden lokalno zdravljenje z oblivki z antimikotikom v kombinaciji s sistemskim antimikotičnim zdravljenjem. Obenem stalno razkužujemo prostor v katerem mačka živi. Gojiščno preiskavo ponovimo na 2-4 tedne do ozdravitve.

Če imamo v hiši več mačk, pa samo ena kaže znake mikrosporije, je najbolje in najlažje predvidevati, da so okužene vse mačke v gospodinjstvu. Vse mačke ustrezno zdravimo, tudi če nimajo znakov. Če bi se zgodilo, da zdravimo mačko, ki ni okužena, bo zdravljenje preprečilo razvoj okužbe.

Morda smo kje slišali, da bo »mikrosporija pri mačkah minila sama od sebe«, kar se včasih res zgodi. Do spontane ozdravitve pride pri kratkodlakih mačkah po približno štirih mesecih, pri dolgodlakih pa po enem letu in pol do štirih let. To pa je kar dolga doba med katero mačka izloča spore, s katerimi se lahko okužimo mi in druge živali.

 

Mikrosporija in prenos na človeka

Človek dobi mikroporijo, ko pride v stik s sporami M. canis. Bolj dovzetni so otroci in starejši, ker imajo malce slabši imunski sistem. Pozorni moramo biti na kožne lezije – predvsem majhne pordele lise z luskastimi robovi, ki nič ne srbijo. Takrat obiščimo zdravnika. Na srečo se M. canis dobro odziva na zdravljenje in se okužbe hitro rešimo.

V času aktivne okužbe se spomnimo, da smo mi tisti, ki prenašamo okužbo na druge ljudi in okolje. Če želimo čim hitreje okrevati in se ne ponovno okužiti, poskrbimo za ustrezno dekontaminacijo okolja in predmetov, ki so lahko vir spor ter se izognimo rokovanju z ljubljenčki, ki kažejo znake okužbe. Takrat na primer božajmo muco z rokavicami in ji nekaj tednov ne pustimo, da spi na postelji ali kavču.

 

Mikrosporija pri mačkah je izjemno prenosljiva bolezen, ki se izjemno uspešno prenaša med mačkami, iz mačke na druge živali in iz mačke na človeka. Iz tega razloga se mikrosporija uvršča med zoonoze – torej bolezni, ki se iz živali prenašajo na človeka. Mačke so izpostavljene številnim boleznim. Zunanje mačke so veliko bolj dovzetne za različne okužbe, saj so v stiku z drugimi mačkami, živalmi in okoljskimi dejavniki. Glede drugih pogostih boleznih pri mačkah pa preberi naš prispevek: Mačje bolezni.