Mačje bolezni: Najpogostejše bolezni mačk

Mačke so poleg psov ene izmed najbolj priljubljenih domačih ljubljenčkov in so prisotne v skoraj vsakem gospodinjstvu. Mačje bolezni so zato vedno bolj pogoste in različne. Vsi mačji bližnji in daljni predniki so izvrstni lovci, kar jih v naravi uvršča v sam vrh prehranjevalne verige. Tudi v naših domačih mačkah so ostali zapisani geni, ki jim omogočajo spretnosti kot so plezanje, dober nočni vid, neverjetna agilnost ter sposobnost skoraj povsem neslišnega premikanja po prostoru.

Hkrati pa so mačke od svojih divjih prednikov podedovale tudi izjemno zmožnost prikrivanja slabega počutja in bolezenskih znakov, saj je to zanje v naravi pomenilo padec na hierarhični lestvici ter borbo za preživetje. Mnogim lastnikom in veterinarjem pa ta lastnost povzroča preglavice, saj so nekatere mačke sposobne bolezenske znake prikrivati tako dolgo in tako dobro, da je bolezen že močno napredovana, še preden sploh posumimo nanjo. V tem članku smo se zato posvetili nekaterim najbolj pogostim boleznim, ki pestijo naše domače mačke, z namenom ozaveščanja lastnikov mačk k zgodnjem prepoznavanju nekaterih najpogostejših kliničnih znakov bolezni.

Najpogostejše mačje bolezni so zbrane spodaj skupaj s kratkim opisom. Dotaknili pa se bomo tudi najpogostejših simptomov. Bolezni mačk so različne in vedno bolj pogoste, saj veliko mačk živi zunaj in so s tem veliko bolj podvršene različnim vplivom okolja. Našteli bomo tudi neozdravljive mačje bolezni in načine kako takšni mački omogočiti najboljše možno življenje. Določene mačje bolezni nevarne za človeka  smo zbrali na koncu prispevka.

 

Mačje bolezni: Zboli lahko vsaka mačka

Kljub temu, da glede dovzetnosti za določene bolezni mačk obstajajo individualne razlike, lahko zboli prav vsaka mačka, ne glede na starost, spol, pasmo, način oskrbe in prehrano. V veliki večini primerov so za razvoj bolezni potrebni trije faktorji: za bolezen dovzetna mačka, ustrezno okolje za razvoj bolezni in prisotnost povzročitelja bolezni. Nekatere bolezni pa se primarno razvijejo zaradi neustrezne oskrbe, kot so na primer hranjenje z neustrezno prehrano, prekomerna telesna teža ali bivanje v neprimernem okolju.

Kot odgovorni lastniki mačk lahko za preventivo proti razvoju bolezni ogromno naredimo že s tem, da mački nudimo ustrezne življenjske pogoje s čim manj stresa in poskrbimo za redne veterinarske preglede. Poskrbimo za usrezno nego mačke, jo ustrezno naščitimo pred notranjimi in zunanjimi zajedavci ter jo hranimo z naravno in uravnoteženo hrano. Ne pozabimo, da so mačke obligatorne mesodeje živali in, da je meso zanje najboljša hrana. Preverite Naturavetal mesne rolice za mačke, ki so sestavljene iz mesa in notranjih organov kuhanih na pari. Mokra kuhana hrana za mačke je pakirana v ovoj in neprodušno zaprta.

 

 

Hrana za mačke mora biti naravna brez sintetičnih dodatkov, sintetičnih vitaminov in mineralov. Hrana se mora čim bolj približati biološkim potrebam mačke. Naturavetal hladno stiskana hrana za mačke je odlična izbira, saj vsebuje visok delež mesa in je brez vseh sintetičnih dodatkov. Več na temo prehrane pa si lahko prebereš tudi v prispevku: Kaj lahko jedo mačke.

 

Mačje bolezni: Različni mačji virusi

FIV
FIV, mačji aids ali mačji virus imunske pomanjkljivosti je neozdravljiva virusna bolezen mačk, ki jo povzroča Lentivirus. Zanj so dovzetne vse mačke, ne glede na starost, pasmo ali spol, najbolj podvržene pa so zunanje in potepuške mačke. Virus se prenaša s slino ob ugrizih in pretepih. S FIV okužena mačka večinoma ne kaže nobenih specifičnih znakov bolezni, vendar je zaradi oslabljenega imunskega sistema nagnjena k številnim drugim obolenjem, kot na primer k stomatitisu, neoplazijam, boleznim črevesja, itd.

Takšna mačka lahko tudi kronično izgublja težo. Najboljša preventiva proti okužbi s FIV je kastracija oziroma sterilizacija mačk, saj tako zmanjšamo agresivno vedenje. Okužene mačke zadržujemo v stanovanju in tako preprečujemo okužbo drugih mačk. Priporočena je podporna terapija in kvalitetna prehrana, ki omogoča stabilen imunski sistem. Okužba s FIV vsekakor ni razlog za evtanazijo mačke.

 

FeLV
FeLV ali mačja levkoza je virusna bolezen, za katero so dovzetni predvsem mladiči, prenaša pa se ob tesnih stikih mačk; s slino, očesnim in nosnim izcedkom, mlekom, iztrebki in urinom. Prav zato se ne priporoča, da različne mačke pijejo in jedo iz iste posode. Klinični znaki pri mačji levkozi so dokaj neznačilni; pojavi se izguba teže, depresija, bruhanje, vnetje dlesni in driska. Razvijejo se lahko tudi sekundarne okužbe in neoplazije kot sta limfom in levkemija.

FeLV pozitivne mačke morajo biti strogo notranje, saj tako preprečimo širjenje okužbe, če pa je v gospodinjstvu več mačk, moramo neokužene obvezno vakcinirati. Pri okuženi mački redno odpravljamo parazite, zagotovimo ji ustrezno prehrano in temeljito ustno higieno. Priporočeni so redni preventivni pregledi pri veterinarju.

 

FIP
Mačji infekcijski peritonitis ali FIP je težko virusno obolenje, ki je v večini primerov neozdravljivo. Povzroča ga mačji koronavirus, ki se prenaša predvsem z blatom okuženih mačk. Bolezen se pojavlja v mokri in suhi obliki; mokra oblika povzroča nabiranje tekočine v trebušni in prsni votlini ter v osrčniku, pri suhi obliki pa gre za vnetja številnih notranjih organov. Tako obolela mačka pogosto bruha in driska, izgublja telesno težo in ima močno povišano telesno temperaturo. Nujen je čim prejšenj obisk pri veterinarju, žal pa zdravljenje v večini primerov ne prepreči pogina temveč zgolj upočasni potek bolezni.

 

Mačja kuga
Mačja kuga ali panlevkopenija je bolezen predvsem mladih, do dveh let starih mačk, ki jo povzroča Parvovirus. V okolico se širi z vsemi izločki okužene mačke, napade pa hitro deleče se celice v organizmu, predvsem črevesne celice in kostni mozeg. Obolele mačke imajo povišano telesno temperaturo, so neješče in lahko bruhajo. Pojavi se redka, tekoča driska, s primesjo krvi. Vse skupaj vodi v dehidracijo in ob nezdravljenju v pogin okužene mačke. Specifična terapija za to bolezen ne obstaja, mački lahko pomagamo le s podporno terapijo antibiotikov in vitaminov. Najboljši preventivni ukrep je cepljenje mačk proti tej bolezni.

 

Preventiva virusnih bolezni
Mnoge virusne bolezni lahko preprečimo z vakcinacijo. Kot zgoraj omenjeno, za virusne bolezni žal ne obstaja specifičnih zdravil, zato lahko lastniki veliko naredijo z ustrezno preventivo. Mačk medsebojno ne združujemo, izhodi iz stanovanja naj bodo nadzorovani, živali pa kastrirane in sterilizirane. Redno uporabljamo sredstva proti parazitom in opravimo preventivne veterinarske preglede ter mačke cepimo po protokolu. Cepljenje namreč omogoča učinkovito zaščito pred nekaterimi izmed zgoraj opisanih bolezni in prepreči razvoj hujših oblik bolezni.

 

Mačje bolezni lahko prizadanejo vsako mačko
Mačje virusne bolezni so zelo pogoste in zahtevajo ustrezno zdravljenje

 

Bolezni mačk in bolezni sečil

Ena najpogostejših tegob domačih mačk so težave s sečili. Pri tem je zanimivo to, da so za vnetje sečil pri mačkah le redko krivi infekcijski povzročitelji – v spremenjenem urinu zelo malokrat najdemo bakterije. K nastanku urinarnih težav najpogosteje privede neustrezna prehrana in premalo gibanja, zaradi česar se najpogosteje v mehurju, lahko pa tudi v drugih delih urinarnega trakta, začnejo tvoriti majhni kristali. Ti kristali se lahko sprijemajo v večje skupke, ki jih imenujemo tudi urinski kamni ali uroliti.

Glede na zgradbo in nastanek jih delimo na struvite, kalcijeve oksalate, uratne kamne ter še nekatere druge, ki pa se pri mačkah bolj redko pojavljajo. Kamni dražijo sluznico sečil, v hujših primerih pa lahko povzročijo tudi obstrukcijo sečnih poti, kar onemogoča normalno izločanje urina iz organizma. Takšne mačke so zato zelo nemirne, večkrat poskušajo urinirati in se pri tem napenjajo ter kažejo znake bolečine, urin pa je lahko krvav. Urinirajo lahko tudi na nenavadnih mestih, kot na primer na preprogi ali na kavču. Če gre za popolno obstrukcijo sečnih poti pa mačke sploh ne izločajo urina, mehur pa je na otip močno povečan in otrdel. V takih primerih je nujen obisk veterinarja.

Druga pogosta bolezen sečil, ki se pojavlja predvsem pri starejših mačkah, pa je kronična ledvična odpoved. Do te lahko privede več različnih, med seboj povezanih faktorjev, kot so na primer pasemska predispozicija, ledvični kamni, nekatere infekcijske bolezni, itd. Bolezen lahko mačke dolgo časa skrivajo, saj poteka kronično in sprva lahko zaznamo zgolj izgubljanje telesne teže. Mačka s kronično ledvično odpovedjo veliko pije in urinira, lahko ima kronično drisko in je v slabi telesni kondiciji. Tudi pri teh znakih je nujen čim hitrejši obisk veterinarja, ki bo s preiskavami krvi in ultrazvočnim pregledom ledvic postavil ustrezno diagnozo ter predpisal nadaljnje ukrepe.

 

Notranji zajedavci so pogosta mačja bolezen

En izmed najpomembnejših preventivnih ukrepov ob prihodu novega mucka v gospodinjstvo je aplikacija sredstev proti notranjim parazitom. Najpogostejši notranji zajedavci v črevesju mačk so trakulje in gliste. Znaki, ki kažejo na to, da ima naš maček notranje zajedavce, so napihnjen in napet trebuh, slaba kvaliteta dlake, izguba telesne teže kljub normalnemu ali povečanemu apetitu, kronična driska in slabokrvnost. Včasih lahko v iztrebku mačk celo opazimo odrasle ali razvojne oblike zajedavcev. Terapija temelji na večkratni aplikaciji antiparazitikov, saj le tako pobijemo vse razvojne oblike parazitov, ter na ustrezni higieni okolja, kjer maček biva. Jajčeca parazitov so namreč prisotna v okolju in omogočajo ponovno infekcijo s paraziti.

V primeru, da je vaša mačka zdrava in pretežno zunanja priporočamo sintetične antiparazitike, ki učinkujejo takoj, vendar imajo žal tudi določene stranske učinke. V primeru, da je vaša mačka bolj notranja in bolj pod nadzorom ali, da vaša mačka že trpi za kakšno virusno ali kronično boleznijo lahko posežete po naravnih izdelkih, ki so učinkoviti proti notranjih zajedavcem. Felinis Plus Extra Vermprevet se uporablja kot preventiva in se aplicira 4x na leto v obdobju 14 dni (daje se vsak drugi dan). Felins Plus Extra Vermcurat se uporabla pri blažjih okužbah in se daje 3x v 7 dneh.

 

 

Mačje bolezni in rak

Pri raku oziroma neoplazijah gre za nenadzorovano rast in brstenje lastnih celic organizma. Pri tem se tumorsko spremenjene celice lahko množijo le na enem mestu, ali pa po telesu razsevajo v oddaljena tkiva in organe ter tam nadaljujejo z brstenjem, kar poznamo pod pojmom metastaze. Gre za bolezen, ki se razvije zaradi več različnih faktorjev, natančen razlog pa je v večini primerov težko ugotoviti. Ker obstaja toliko različnih vrst tumorjev, so si tudi spremljajoči klinični znaki zelo različni.

Lastniki največkrat opazijo površinske in kožne tumorje, ki se pojavijo v obliki rastočih bulic in jih zatipajo ob rokovanju s svojimi ljubljenčki. Take novotvorbe so lahko benigne ali maligne narave. Pri benignih novotvorbah gre za ostro omejene, počasi rastoče skupke celic, ki se ne širijo v sosednja tkiva in organe in jih je lažje odstranjevati ter zdraviti. Pri malignih novotvorbah pa gre za agresivno rast celic, ki ni omejena od okoljnega tkiva in se vanje vrašča ter širi oziroma metastazira še na druga tkiva in organe.

Zdravljenje takih neoplazij zahteva sistemski pristop v obliki kemoterapije in je pogosto neuspešno. Pomembno je, da takšne spremembe čim prej pregleda veterinar, ki z odvzemom tkiva določi vrsto in stopnjo novotvorbe, ter tako omogoči čim prejšnjo terapijo. Najpogostejše oblike neoplazij pri mačkah so limfom, ploščatocelični karcinom in mastocitom.

 

Debelost in diabetes pri mačkah

Zaradi spremenjenega načina življenja mačk, nezadostne količine gibanja in komercialno dostopnih hran, je vse večja problematika domačih mačk prekomerna telesna teža. Stroka ocenjuje, da je v svetovnem merilu kar 60% mačk prekomerno debelih. Ravno debelost pa je pomemben predispozicijski faktor za razvoj nekaterih drugih, težjih sistemskih obolenj, ki zahtevajo strokoven pristop ter lahko predstavljajo velik finančni in časovni strošek za lastnika. En izmed zapletov, ki se pogosto pojavlja pri prekomerno težkih mačkah, so težave z lokomotornim sistemom, ki se kažejo v obliki displazij, artritisov in težav s hrbtenico.

Takšnim mačkam gibanje predstavlja velike bolečine, kar vodi v začaran krog s še manj gibanja in večanjem telesne teže. Druga pogosta tegoba prekomerno debelih mačk pa je sladkorna bolezen oziroma diabetes mellitus. Pri mačkah se pojavlja diabetes tipa 2, pri katerem gre za pridobljeno rezistenco celic na inzulin zaradi neaktivnosti, debelosti in neustrezne prehrane. Inzulin je glavni hormon, ki v telesu skrbi za zmanjševanje količine glukoze v krvi.

Ker pri diabetesu celice nanj niso več občutljive, inzulin ne more ustrezno opravljati svoje naloge, zato se količina glukoze v krvi poveča. Takšno stanje privede do značilnih kliničnih znakov kot so prekomerno pitje in uriniranje, izguba teže kljub dobremu apetitu, pri nekaterih mačkah pa se pojavi tudi hoja po celih stopalih zadnjih nog, imenovana tudi diabetična nevropatija. Zdravljenje diabetesa zahteva dnevno aplikacijo inzulina, hranjenje dietne hrane ter redne veterinarske kontrole.

Ušesne garje pri mačkah

Najpogostejši zunanji parazit pri mačkah presenetljivo niso bolhe ali klopi, temveč ušesne garje. Pojavljajo se predvsem pri zunanjih mačkah ter pri tistih, ki imajo pogoste nenadzorovane izhode iz stanovanja. Gre za garjavca vrste Otodectes cynotis, ki naseljuje zunanji del sluhovoda tako mačk kot psov in je pogost povzročitelj vnetja ušes.

Zaradi vnetja se ušesni kanal napolni z ušesnim maslom, krvjo in izločki zajedavca, kar na pogled izgleda kot posušena kavna usedlina. Tako spremenjeni uhlji so lahko tudi srbeči in za mačko zelo moteči, zato se ta praska in stresa z glavo. Zdravljenje garij ni zahtevno, vendar zahteva temeljitost ter dobro higieno uhlja. Pri tem je treba tretirati vse živali v gospodinjstvu, saj, kot že zgoraj omenjeno, ista vrsta garjavca parazitira tudi pri psih.

 

Prehlad pri mačkah

Prehlad pri mačkah najpogosteje povzročijo virusni povzročitelji in potek je ob ustrezni oskrbi blag ter mine brez posebnih zapletov. Težave se pojavijo, kadar je imunski sistem mačke tako oslabljen, da se virusnim povzročiteljem pridružijo še sekundarne bakterijske infekcije, ki stvar močno zakomplicirajo in otežijo potek ter zdravljenje prehlada. Pri blagem poteku je značilen klinični znak voden in serozen izcedek iz oči in nosu, mačka ima lahko blago vnete očesne veznice in kiha.

Telesna temperatura je lahko nekoliko povišana, mačka pa je nekaj dni manj ješča in ima prebavne težave. Takšna oblika prehlada pogosto mine sama od sebe, mački pa je treba pri tem zagotoviti kvalitetno prehrano in miren prostor za počitek. Pri zapletih in težjem poteku bolezni pa pride do bolj intenzivnega izcedka iz oči in nosu, ki je lahko gnojen in sluzav in mački povzroča težave ob dihanju. Takšna mačka kiha in ima hudo vnetje očesnih veznic, ki se zaradi gostega izcedka lahko tudi zlepijo skupaj. Telesna temperature se močno poviša in takšna mačka je otožna, neješča ter povsem apatična. Nujen je obisk pri veterinarju, ki opravi potrebne preiskave in predpiše ustrezno terapijo.

 

Bolezni mačk simptomi
Simptomi so izjemno različni, ampak vsem boleznim je skupno to, da se mačka slabo počuti in je apatična

 

Bolezni mačk simptomi

Simptomi različnih bolezni mačk so izjemno različni in je nemogoče kar ugotoviti za katero bolezen je zbolela mačka. Potreben je pregled pri veterinarju, kjer postavijo diagnozo in vam dajo napotke za zdravljenje. Simptome boste izjemno težko prepoznali saj večina mačk izjemno dobro skriva, da je bolanih. Z razlogom rečemo, da imajo mačke 9 življenje. Vsekakor pa so najpogostejši simptomi splošno slabo počutje, apatičnost, zavračanje hrane in človeške družbe.

Pri notranjih mačkah boste simptome veliko lažje opazili, saj imate mačko veliko bolj pod nadzorom in lahko izvajate redne preglede ušes, tačk in oči. Pri mačkah, ki so pretežno zunaj pa lahko simptome bolezni hitreje spregledamo.

 

Neozdravljive mačje bolezni

Najpogostejši neozdravljivi mačji bolezni sta mačji aids (FIV) in mačja levkoza (FeLV). Obe bolezni smo opisali zgoraj in čeprav zdravila za zdravljenje ni, lahko z ustrezno podporno terapijo mački kljub temu zagotavljamo dobro življenje. Neozdravljiva mačja bolezen levkoza pri mačkah, ki se širi preko urina, izcedka iz nosu in sline. Mačke lahko zbolijo preko ugrizov, deljenja posod za hrano, vodo in mačjih stranišč ter preko medsebojnega čiščenja. Matere lahko bolezen prenesejo na svoje mladiče, pri čemer so mladiči bolj dovzetni za to bolezen kot odrasle mačke.

Rak pri mačkah je prav tako v večini primerov neozdravljiva bolezen. Na voljo sicer so kemoterapije, ki pa so v večini primerov žal neuspešne. Prav tako se moramo zavedati, da je vsaka operacija pri mačkah lahko tvegane, še posebej če gre za starejše mačke.

 

Mačje bolezni nevarne za človeka

Določene mačje bolezni so lahko nevarne tudi za človeka in se iz mačke prenašajo na človeka. Najpogostejša je glivična infekcija mikrosporija. Gre za kožno bolezen mač in psov, ki se prenaša tudi na človeka. Bolezen mačje praske je najpogostejša bolezen povezana z mačkami. Do bolezni pride ob ugrizu ali opraskanju mačke. Pri človeku se na mestu pojavijo izpuščaji. Toksoplazmoza je parazitska bolezen, parazit se izloča preko mačjih iztrebkov. Ta zoonoza predstavlja nevarnost za nosečnice, saj lahko v primeru, da pride do prve okuţbe matere v nosečnosti, pride do prirojenih napak otroka ali do splava.